Brskam po SiGledalovem iskalniku in prebiram sodobno slovensko dramatiko. V poletnih dneh bi se lahko raje odpočil in se distanciral od brzečega gledališkega sveta, dogaja pa se ravno nasprotno. Potapljam se v dramske tekste. In več besedil, ko odprem, bolj sem navdušen. Najprej prebiram znana, že večkrat omenjena imena. Ugotovim, da na tem portalu svoja besedila objavljajo tudi moji znanci, kolegi in prijatelji. Potem se spustim še med dramska dela meni nepoznanih avtorjev. Vse skupaj zaključim z radostjo – ker sem odkril kar nekaj inspirativnih del – in grenkobo – ker tako slabo poznam sodobno slovensko dramatiko. Še posebej dragoceno mi je bilo srečanje z besedilom Nižina neba. Nebojša Pop-Tasić nas v njem sooči s kruto realnostjo grške mitologije. V jasnem verzu razgrne krvoločnost, zavist, objestnost in samovoljo, ki vladajo med bogovi. Ob branju Nižine neba so se v meni porajala relevantna in na žalost vedno aktualnejša vprašanja našega časa, v katerem sami postajamo prav tako objestni in samovoljni, škodoželjni in maščevalni. Srhljiva je v besedilu zapisana napoved apokaliptičnega očiščenja, da bi lahko bogovi ponovno postali ljudje. Poleg tega pa Nebojša celotno besedilo postavlja v gledališki kontekst in tako spretno odpira uprizoritvene možnosti, kjer bogove pravzaprav igrajo igralci. Božanski svet je postavljen ob bok človeškemu. Prebiranje tega besedila, ki ga je v nekaj stavkih težko ujeti in zapisati, je v meni prebudilo gledališko domišljijo in kljub poletni vročini vzbudilo željo po ustvarjanju.
Zahvaljujem se Tjaši za nenačrtovano bralno-gledališko izkušnjo, ki mi jo je pripravila, ter štafeto predajam kolegici Maruši Kink. Ker cenim njeno gledališko ustvarjanje, posluh za relevantne teme in radost, ki jo prinaša v gledališki svet. Verjamem, da ji bo prebiranje sodobne slovenske dramatike v veliko veselje.
Povezava: Nebojša Pop-Tasić: Nižina neba