Hvala Alji Lobnik za predajo štafete.
V prvi inerciji po tem, ko sem prejela nominacijo za igro Izberimo dramo, kjer je bil poziv formuliran kot »predlagaj dramo, ki se te je 'dotaknila'«, sem pomislila na Saško Rakef in njeno Krhanje lepote. Tematika partnerskih in družinskih odnosov, ki se iz razmeroma idilične družinske slike zaplete v neko nemogočo prenovo (hiše), ki naj bi dograjevala in izpolnjevala nek neizpolnljivi manko, a se nazadnje sprevrže v destrukcijo, je resnici na ljubo bolj aktualna kot marsikatera repertoarna izbira slovenskih gledališč, saj lahko zelo intimno naslavlja neko materialno dobro situirano, recimo temu abonmajsko publiko, seveda pa ne na ravno lahkoten način. Kar pa je še bolj pomembno, je, da drama preko medija zvočnosti besed, dobro umeščenih ritmov in molkov na gledalca deluje zelo fizično in se ga tudi na ta način »dotakne«. Na žalost pa drame še ni v Sigledalovem registru.
Moja druga inercija »dotik« razume v njegovem drugem, torej v dobesednem, erotičnem pomenu. Gre za novo dramo Simone Semenič to jabolko, zlato, ki me nagovarja tudi kot feministko. Vse glavne protagonistke v tej drami so ženske, tematika pa je ženska seksualnost, ki je predstavljena kot nekaj ženski lastnega, pozitivnega, dobrega na sebi. To je vsekakor tema, ki ni dovolj reprezentirana, v gledališču pa je še posebej tako. Avtorica jo vzgojno posveča svojima sinovoma (hvala za take mame!). Je ena izmed redkih dram, ki sem jo ob branju v mislih začela spontano režirati in si v vlogi prijateljice zaupnice, s katero protagonistke igrajo ping pong, zamislila velikansko silikonsko vulvo, ki potem iz vagine pljuva žogice (še dobro, da nisem režiserka!). No, tudi tega besedila še ni v shrambi, zato upam, da se bo to čim prej zgodilo.*
Tako sem potem v iskalniku vendarle našla eno izmed svojih klasik – besedilo, ki je sicer že bilo nominirano s strani Zale Dobovšek, in sicer »kos« Ljubljana–Gospa Sveta PeteReSSmana (Petra Rezmana). To nominacijo je vredno ponoviti, saj je to tista drama, ki se »dotakne« domišljije – tako ustvarjalne kot uprizoritvene in tudi (za enkrat bralno) prisostvujoče, če uporabimo konceptualno trojico Bojane Cvejić (Choreographing Problems). Vsekakor velja omeniti dramatično igrivost, briljantnih domislic je v tekstu skoraj za izvoz – najdemo jih v vešči intertekstualnosti, referiranju na uprizoritve in tekste, vezane na zgodovino gledališča Glej; v humornih besednih igrah; poimenovanju in prisotnosti likov, ki izhajajo iz sočasnosti; v avtorjevi lastni razcepljenosti in samo-umestitvi v tekst; v nečloveških likih s poudarkom na nekonvencionalni vlogi zastora, ki nakazuje na nenehno igranje z medijem gledališča. Vsi ti, lahko bi rekli v avantgardah utemeljeni principi pisanja (pri čemer avantgarda ni smatrana samo kot mladostno in prehodno obdobje k bolj zreli in razumljivejši pisavi), seveda veliko zahtevajo tudi od potencialnega režiserja. Morda se zato tega teksta, ki bolj kot v prostoru obstaja v času, pa še ta se odvija nazaj, ni še nihče lotil. Najbolje bi bilo uprizoritev, seveda zaradi konteksta, umestiti v Glej in morda tudi tako to gledališče ponovno približati njegovi zgodovinski fami. Nedvomno bi bila uprizoritev velik izziv oziroma divja vožnja tudi za gledalce, ampak mislim, da bi zmogli.
Štafeto predajam Mihi Mareku, ki je (kot vsi trije omenjeni avtorji) prav tako bivši preglejevec in ki bo zaradi svoje razgledanosti in pisateljske občutljivosti nedvomno znal predlagati kakšen inspirativen dramski kos.
* Po objavi tega prispevka smo v SiGledalovo bazo dramskih tekstov dodali tudi besedilo Simone Semenič to jabolko, zlato. Simoni Semenič se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.
Povezave: