“Verjel sem v metaforo, prispodobo, gledališče, umetnost in svobodo in
da resnično življenje v vsem tem išče svoj smisel in vrednost.” (N. Pop Tasić, Blaznost igre)
Še preden sem se dobro pozanimala, kaj so moji kolegi že priporočili, sem se ob “prelistavanju” tega portala ustavila in na dušek prebrala tekst Nebojše Popa Tasića Blaznost igre. Pa sem ugotovila, da je Nebojšo priporočila že Mojca tik pred mano, in sem si rekla, morda bi pa še koga, in sem brskala naprej,
in, morda ima zvezo s prvimi stavki Nebojševega teksta,
“Dame in gospodje, stojim pred vami in ne morem drugače stati …”,
se ustavila
pri tekstih Simone Semenič in prvič prebrala zgodbo o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramović, lik janša, štiriindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku tobačnega dima. Morda je ta tekst o soočenju dveh velikih polov sveta zdaj še bolj aktualen, kot je bil ob svojem nastanku, ampak ne bom šla v te dimenzije po prvem branju in kar tako malo na pamet. Predstave par let nazaj žal nisem videla in tudi nikoli nisem sodelovala v kakšnem projektu, kjer bi bil za osnovo kak Simonin tekst, zato pa zdaj še toliko bolj nestrpno čakam priložnost, da bi se lahko tudi kot igralka soočila z njeno pisavo. Ker se mi zdi, da je našla povsem svojstven jezik, ki od uprizoritve in ustvarjalcev zahteva zelo intenziven dialog z njenimi besedami in idejami in ker se mi zdi, da bi lahko iz enega njenega teksta naredili tisoč zelo različnih predstav. Ker se poigrava z dramsko formo, ki nujno postavlja pod vprašaj tudi formo uprizoritve. Ko je pa vprašanje forme tako močno, so nujna posledica tudi močne odločitve v vsakem trenutku ustvarjanja, ki pa vselej zahtevajo tudi močan pogum. In terjanje poguma od vseh, ki ga delamo, je morda ena izmed stvari, zaradi katerih gledališče po tolikih tisočletjih še zmeraj zelo živi. In teksti, ki od mene terjajo, da postavim pod vprašaj svoje stališče do sveta ali človeka ali stvari ali filozofije ali sebe ali kvantne fizike in ga bodisi ponovno utrdim bodisi zavržem (dokler “ne morem drugače stati”), so mostovi do tega, da tu in tam zmorem kaj zares povedati.
Kaj zares povedati - najprej sami sebi,
in v naslednjem, odločilnem koraku
morda tistemu, ki me gleda.
In upati, vedno znova, da odnese kaj s seboj domov.
“Stojim tukaj in ne morem drugače stati ... Vztrajam.
Ostajam.
Ne preneham.
Obstajam. Stojim. Spim. Vztrajam.
Sanjam. Ostajam. Igram. Obstajam. Naprej.” (N. Pop Tasić, Blaznost igre)
Hvala Mojci za predajo štafete, bilo mi je v veliko čast, palico pa predajam Nini Šorak, da pobrska in pove, kaj se ji zdi pri novi slovenski dramatiki zanimivo ali lepo ali kaj jo jezi, žalosti ali veseli.
Povezave: