Ko se bodo gledališča spet odprla, ko bom spet iskal sedež v parterju, ko bom med predstavo poslušal šepetanje ljudi zraven sebe in ko se bodo med aplavzom moje oči končno spet srečale z očmi nastopajočih; skratka, ko se bom vrnil v normalo, se bom verjetno vrnil v drugačen čas. Že zdaj se je marsikaj spremenilo. Občutek imam, da je ta prisilna zaustavitev poglobila razpoke v družbi in da je poglobila razpoke v meni. Stvari, ki so se krhale, so dokončno razpadle. Odnosi, ki so bili v temelju čvrsti, so vzdržali. Zame je bilo to izredno intenzivno obdobje. Bilo je predvsem obdobje soočanja. Obdobje, ko sem bil zaradi okoliščin prisiljen stopiti iz svojega vsakodnevnega avtomatizma.
Prvič sem na primer zares doumel, koliko mi pomeni objem. Zdaj ko po dolgem času srečam kakšnega od sebi bližnjih, začutim notranji vzgib, ki mi pravi: “Objem!” Pa potem ta vzgib takoj potlačim, ker moram in želim spoštovati medosebno razdaljo. Doumel sem, kaj mi zares pomeni ogled gledališke predstave, ko zvečer sedim pred posnetkom, ki poizkuša nadomestiti živo gledališko izkušnjo. In potem žalujem, ko razmišljam, kaj vse mi je odvzeto. Stvari, ki sem jih prej jemal za samoumevne. Na primer gneča v internem gledališkem baru in zakajena kadilnica, kjer na koncu vedno pristanem, čeprav sploh ne kadim. V tem času sem bil soočen tudi z dejstvom, kako krhke so vezi z mojimi bližnjimi, z družino in starši. Kako blizu bi lahko bila njihova smrt. Pa je na srečo vse v redu, zdravi so. Ponovno sem bil soočen s politično realnostjo, ko sem na skoraj vsakem koraku lahko začutil, kakšno moč ima država in kako zelo so naša življenja pogojena s političnimi odločitvami. Z nekaj zamenjavami na ključnih položajih in z novimi zakoni, ki se sprejemajo po tekočem traku, se je v manj kot letu dni naša družbena realnost spremenila. In kako hitro se spreminjajo evropske politične prioritete … Že tako mlačni napori svetovnih voditeljev, da bi se borili proti globalnemu segrevanju, so v hipu do konca zvodeneli, ko je v ospredje stopila koronska problematika. Vsa ta spoznanja zaradi enega najpreprostejših organizmov, ki obstaja na površini Zemlje – zaradi virusa.
Ob tem seveda večkrat pomislim, da živim v času znanstvenega razcveta in v privilegiranem delu sveta. Pomislim, da je moja izkušnja malenkostna v primerjavi z epidemijami iz prejšnjih stoletij. Moja izkušnja je popolnoma nepomembna tudi v primerjavi z bolečino, ki jo nekateri danes občutijo ob vojnih izgubah, prisilnem pregonu, ob izkoriščanju, sovraštvu in nasilju. Ob tem pač pomislim, da nimam pravice stokati. Pa vendar. Moja bolečina je tukaj. Prisotna je in resnična. Ta bolečina me opominja na vrednote, ki jih v življenju zares cenim. Opominja me na to, kako pomembno je veselje, ko lahko z nekom delim svoje ustvarjalno delo. Opominja me na to, da bo gledališče zmeraj kolektiven proces in da je človek v svojem temelju družbeno, družabno bitje. Predvsem pa me opominja me na to, da se bo rana, ki je bila prizadejana gledališču, lahko zacelila šele, ko bodo gledališke dvorane spet polne.