Lutkarstvo in odraslo občinstvo sta v hrvaškem gledališču v zadnjem desetletju, kar ga kritično spremljam, nezdružljiva pojma. S tem ko so se naši lutkarji in gledališčniki popolnoma obrnili k mlajšemu občinstvu, so se odrekli lutkini tragični in groteskni preobleki, ki se zelo dobro poda tako njej kot tudi današnjemu času. S tem so pristrigli peruti lutkini večpomenskosti in osiromašili hrvaški lutkovni in gledališki izraz.

Zaradi te osiromašenosti hrvaškega lutkarstva je vsaka lutkovna predstava za odrasle, ki prispe na naše odre, pravi mali praznik za vse resnične ljubitelje lutk. Ena takih predstav se mi je vtisnila globoko v spomin na festivalu PIF pred štirimi leti v Zagrebu. Gre za predstavo Salto mortale v režiji Silvana Omerzuja po besedilu Nebojše Pop-Tasića.

Ko sem od kolegice, gledališke kritičarke Anđele Vidović, prevzel štafetno palico in s tem priložnost, da bralcem priporočim eno od dram, objavljenih na tem portalu, sem se lotil iskanja. Vrtel sem se okrog groteske, lutkarstva, parodije ... in naletel prav na Salto mortale. Ko sem enkrat opazil tega starega znanca, me niti izvajanje dvojnih in trojnih salt po iskalniku ni moglo več odlepiti od njega.           

Že pred štirimi leti me je popolnoma osvojilo odrsko besedilo, nedavno neposredno srečanje z njim pa je mojo ljubezen še utrdilo in potrdilo, da sta lutkarstvo in groteska naravna sopotnika, včasih pa tudi idealna sotrpina.

V drami Salto mortale se Smrt, glavna junakinja, znajde v mestu, ki se ji smeji v brk, saj jo je uspelo premagati – v Mestu nesmrtnih. Tu pred Smrtjo in bralcem svoj groteskni ples življenja brez prestanka plešejo predstavniki šestih (ne)smrtnih grehov, sedmi, Lenoba, pa postane lutka v rokah zdravnikov in takšna, brez lastnih niti, pozna smrt. Čeprav smrt v zaključku na prvo žogo deluje mračno, nesmrtnost v delu ni predstavljena kot prostor miru in sloge, temveč kot svet, v katerem greh in okrutnost vsakodnevno goltata vsak smisel. V takem svetu je Smrt težko pričakovana pika na i, smisel v okrutnosti nesmisla, konec v nesmislu neskončnosti.

Ne nazadnje je nujna tudi za samo dramo, ki bi brez nje zašla v nesmisel večnega trajanja.            

Ker je imel Nebojša Pop-Tasić lutko v mislih že med pisanjem besedila, je tega večplastno prilagodil lutkovnemu izrazu. Na vsebinski ravni je ustvaril zelo zanimiv lutkovni svet ter pri tem Lenobo postavil v vlogo lutke, ki ni gospodar lastnih niti, in s tem omogočil konec tako njej kot tudi sami drami.

Z verzno obliko, ki v svojem bistvu več skriva kot odkriva, je dal vetra v jadra metaforičnosti lutke; režiserju, izvajalcem in gledalcem pa omogočil, da celoto napolnijo s svojimi zaključki. Hkrati pa rima, hitrost in kratkost kitic ter poigravanje s pomensko ravnjo ustvarjajo zelo prijeten in dinamičen ritem dogajanja, ki je na voljo izvajalcem pri oblikovanju ritma in gibanja likov.

Igra, ki izvira iz vseh plasti besedila, je ključni element, ki resnosti nesmiselne nesmrtnosti nadene nasmeh groteske. Igra, ki je vpletena že v sam naslov – salto mortale kot usodni preobrat oziroma smrtonosni skok v – smrt.

Po koncu druženja s tem zelo zanimivim besedilom štafetno palico predajam svojim kolegom.

Povezava: Nebojša Pop-Tasić: Salto mortale