SiGledalov brskalnik/iskalnik premore kar nekaj zanimivih dram, vendar je v končni fazi največ moje pozornosti pritegnila Katja Gorečan s svojo, lahko bi jo imenovali tudi dramsko pesnitvijo oziroma koreopesnitvijo Neke noči neke deklice nekje umirajo.
Besedilo se giblje nekje na meji dramskega in poetičnega, kar je verjetno precejšen izziv za uprizoritev, zato pa precej večji užitek ob branju. Nosilka besedila je intuitivna ženska, lahko čarovnica, lahko vila, lahko stara mati, lahko mlada mati z mrtvorojencem, lahko tista, ki se boji črnega moža, ali pa tista, ki teče z volkovi, predvsem pa ženska z intuicijo, ki gre iz roda v rod, skupaj z vso ostalo psihološko 'navlako'.
Avtorica se z elementi antične drame, simbolistične poetične drame, pri nas neznane koreodrame (precej sorodne poetični drami), ljudskih zgodb in pravljic, skozi magičnost, ljudske rituale in simboliko (najbolj očitna je tu številka sedem, motiv gozda, voda, zdravilnih zeli ...) loteva izrazito ženskih tematik. Preko svojih sedmih deklic jim poklanja glasove, ki opominjajo na še vedno prisotne neenakosti, šovinizme, patriarhalnost, zlorabe, nasilje, (neupravičeno) žensko norost in prenašanje travm. Obenem pa besedilo ostaja pravljično nadrealno, kar mu daje priokus čarobnosti.
Zahvaljujem se Nejcu Gazvodi za nominacijo, štafeto pa predajam režiserki Evi Nini Lampič, ker me zanima, kaj bo pritegnilo njeno pozornost.
Povezava: Katja Gorečan: Neke noči neke deklice nekje umirajo