Moji dnevi so trenutno polni slovenske gledališke pisave, saj finiširamo produkcijo četrtega semestra na akademiji z Jovanovićevo dramo Igrajte tumor v glavi. Čeprav bo ob objavi tega zapisa premiera že za nami in bo svet čisto malo drugačen, pa je danes, dva dni pred prvim javnim prikazom trimesečnega procesa, vse pod močnim vtisom le-tega.
Mogoče sem prav zato izbrala tekst, ki po mojem mnenju najbolje razloži banalnost človeka in njegovo nezmožnost distancirano pogledati na lastni občutek in zunanji trenutek. Drama Simone Semenič Nogavice je brutalno točna v naši zamegljenosti glede lastnega prav in predvsem predpisovanja pomembnosti stvarem, ki so na dolgi rok popolnoma absurdne. Vzpostavi kontrapunkt odnosa, ne nujno moškega in ženske, ampak dveh enakovrednih protagonistov v kritični situaciji, ki v trenutku šibkosti našega lastnega ega izgine.
Prepričana sem, da bi v nekem drugem obdobju brala to dramo popolnoma drugače – brala bi jo kot dramsko besedilo, ki preizprašuje hirerarhijo odnosa, ki predpostavlja, da je človek pripravljen dobesedno umreti, samo da dokaže svoj prav. Danes pa jo berem čisto preprosto, z mislijo, da hoče povedati samo, kako preprosto je življenje, ko mineva. Spomnim se, da mi je prijatelj nekoč rekel, da je najbolj smešno, kako se ti zgodi nekaj resnično bolečega, kar ti postavi življenje na glavo – a v resnici si se na glavo postavil ti. Ker pet minut za tem, ko se ti je sesul svet, se bo zgodilo nekaj najbolj samoumevnega, kot je telefonski klic iz službe ali oprano perilo, ki mora biti obešeno, in svet bo šel naprej. Ker druge nima. In ti mu boš sledil. Ker druge nimaš.
Zato se mi zdi Simonina drama v svojem jedru neverjetno točna – streha se ti sesuje na glavo, ostaneš ujet nekje, mogoče za zmeraj, tebi pa gre tisti trenutek najbolj na živce barva nogavic ... Mogoče je prav to tisto bistveno, kar nam pomaga preživeti. Ali kot bi rekel Jovanovićev “tumorski” protagonist: “Bo že še bolje. Samo rinit je treba naprej. Zdržat.”
Štafeto podajam v roke režiserja, sodelavca, kolega, predvsem pa prijatelja Juša Zidarja, ki je eden najbolj natančnih in premišljenih režiserjev, kar jih poznam, ko gre za prevajanje dramskega besedila v odrski jezik.
Povezava: Simona Semenič: Nogavice