V branje priporočam dve besedili: Vse življenje Andreje Zelinka in Ampak Dane Zalke Grabnar.
Pred desetletjem, v prvih letih pregleja, sem imel priložnost obe drami brati daljši čas in pobližje. Cenil sem ju takrat in ju tudi danes: ker sta obe edinstven izraz osebnosti dramatičark, kar se kaže v odrski govorici, konfliktih, humorju in še čem.
Andrejina drama je destilat »gospodinjske« usode vseh ljudi, ki se odločijo za skupno življenje in ga potem celo živijo – vse življenje. Vztrajanje v razmerju, vsakodnevno nošenje vse teže skupne zgodovine, poskusi komunikacije kljub neštetim nesporazumom in razočaranjem skozi leta: je to inercija ali herojstvo?
Zalkina drama je analiza potrebe človeka po stiku: po komunikaciji z nekom, ki ti odgovarja. Jonatan to potrebo nosi vsem vidno, kot narobe obrnjen suknjič. Kdor ne živi na odru kot on, si tega ne more privoščiti: mora se zadrževati, da se njegova »histerična« zahteva do drugih ne kaže. Je sramotno potrebovati druge, da zapolniš sebe?
Zahvaljujem se Pii za nominacijo. Štafeto predajam Kaji Pinter, ki dramatiko bere, piše in študira na drugostopenjskem študiju dramaturgije – ker občudujem njen pogum na tej novi poti.
Povezavi: