Za branje priporočam dramsko besedilo Hlod na avtocesti avtorice Ize Strehar. Iza je študentka scenaristike na UL AGRFT, drama je bila (žal samo) omenjena ob Grumovih nominirancih leta 2015, na srečo pa že vsaj bralno uprizorjena v SNG Drama; na svojo »pravo« uprizoritev še čaka.
To je nenavadno zrelo (nenavadno zaradi Izine mladosti) delo, ki ne pozna dobro samo življenja »generacije«, stare približno toliko kot Iza, temveč življenje kot tako, z nekaj prav presenetljivimi uvidi v anatomijo žensko-moških odnosov. Pri tem niti za trenutek odnosov ali spolov ne poenostavlja in stereotipizira, čeprav v njih najde nekatere povsem značilne in prepoznavne situacije (npr. prvo srečanje, nezaželena zanositev, razhod), temveč jih začuti in uprizori v njihovem lucidnem jedru in polnosti. Vendar ta »jedrnatost« in »polnost« protagonistov kljub vsemu ne more zaščititi pred nepredvidljivimi, iracionalnimi ali celo banalnimi reakcijami in odločitvami, ki nato njihove odnose in usode v temelju zaznamujejo in deformirajo. Besedilo pokaže, da sta pojem »generacije« in kvalifikator »generacijski« pogosto zgolj pokroviteljska generalizatorja in getoizatorja, ki povesta več o bralcu kakor o avtorju_ici, delu ali njegovih likih (in ki se – to je samokritika – kažeta morda tudi v zgornji oznaki »nenavadno zrelo delo« …). Hkrati pa besedilo ne spregovori samo o partnerskih odnosih, ampak o nas na sploh, o naši sodobnosti, in to ne samo s popolnoma suverenim, intelektualno prepričljivim cinizmom (ali vsaj sarkazmom ključne protagonistke Zoje), temveč tudi z nežno občutljivostjo, krhkim dvomom in obotavljivo vero v nekaj, kar bi lahko imenovali ljubezen (in v kateri lahko najdemo neko daljno sorodnost s pisavo Sarah Kane) ... Tako izzveni tudi konec drame, sicer odmaknjen v neko vizijo, z replikama, ki morda najbolje ilustrirata tisto zgornjo »nenavadno zrelost«:
- ZOJA: Zakaj norec išče ključe pod ulično svetilko, če jih je pa dejansko izgubil za vogalom v temi?
- MITJA: Ker so ključi tisto, kar je izgubil, niso pa ključi tudi tisto, kar išče.
Hlod na avtocesti ni niti malo »poljubna drama«, kakor jo označi Iza v podnaslovu, temveč »drama z obvezo«, pa čeprav uprizoriteljem pušča proste roke pri razvrščanju prizorov: tisto, kar obvezuje, je neka neusmiljena logika, ki ni odvisna od takega ali drugačnega zaporedja, temveč raste od nekod drugod. Od kod? Berite dramo!
Štafeto branja predajam dramatičarki Izi Strehar.
Povezava: Iza Strehar: Hlod na avtocesti