Hvala, Tereza Gregorič, za nominacijo, ki mi je popestrila izpitno obdobje.
Nisem se mogla odločiti le za eno besedilo, zato sem izbrala tri in jih razdelila glede na svoj prostor in čas. Nekaj starega, nekaj novega in nekaj osebnega.
Nekaj starega.
Monokomitragedija Passion de Presheren Andreja Rozmana Roze je močan koncentrat njegovega značilnega stila pisanja in smisla za humor. Komična in poučna zgodba o življenju največjega slovenskega pesnika združuje spretno poigravanje z besedo, medtem ko vsebina ostaja kristalno jasna in je na odru tudi odlično interpretirana s strani avtorja besedila. Nad predstavo je bila navdušena celo moja babica, ki je slavistka. Prešernega Rozo za predsednika!
Nekaj novega.
Vseh besedil še zdaleč nisem prebrala, zato sem si najprej pomagala z iskalnikom. Zanimala me je tema »ekološka katastrofa«. Izpisalo se mi je le eno besedilo, in sicer Komedija o koncu sveta Evalda Flisarja. Prihajajoča ekološka katastrofa je podlaga za cinično utopijo, ki jo danes lahko ponuja znanost. Novi izumi, patenti in tehnologije na začetku obljubijo fantazijo boljšega jutri, ki pa ga vsakič znova pokoplje sistem kapitalizma, v katerem se izplača predvsem prodajanje omame za izbrance. Čeprav zavedanje o globalnem segrevanju in splošni krizi okolja že dolgo nista več le teorija zarote, radio in televizija še vedno govorita v prazno, ekologija pa postaja predvsem tržna niša in prestiž. Predvsem me je v Komediji prepričala spretnost, ki kompleksen duh časa ujame v kriminalko med tremi stanovalci in obiskovalcem.
Nekaj osebnega.
Kronološko sta besedilo in predstava Jaz, žrtev Simone Semenič sicer starejši od Rozinega Passiona, vendar se mi zdi, kot da sem ju prvič brala in gledala pred kratkim. Premaknila mi je malo drugačen del možganov. V spominu mi ostaja predvsem njen pragmatičen odnos do sebe, zdravnikov in gledalcev. Iskrena beseda brez dlake na jeziku je imela sproščujoč učinek tudi za občinstvo. Kot da bi se preko njene pripovedi tudi jaz osvobodila svojega telesa in nanj pogledala kot na mehanizem, katerega naloga je, da nosi mojo misel.
To bi bilo zaenkrat vse.
Štafeto predajam igralki Tini Potočnik, ker me zanima njen izbor in morda jo branje spodbudi k pisanju.
Povezave: