Štafetna drama me je doletela na nekdanji dan mladosti, 25. maja. Predala mi jo je ljuba kolegica Nina Šorak. In ker znova spadam med mlade dramaturginje, bom v branje priporočila kar dramo Pesmi živih mrtvecev Matjaža Zupančiča, ki smo jo te dni skupaj z avtorjem začeli pripravljati z igralci SLG Celje in PG Kranj.
Ta brutalno konkretna in povsem absurdna igra duhovito razgalja norosti birokratizma današnje družbe, obenem pa lucidno spodmika še zadnji absolutni temelj, to je človekov dejanski obstoj.
Na odprtju novega nakupovalnega centra se je kljub izjemnim varnostnim ukrepom pripetil incident. Nekomu se je posrečilo pretihotapiti se do prerezovalcev slavnostne vrvice in predstavniku tuje korporacije odgrizniti uho. Nerodnost je v tem, da je domnevni storilec v času dejanja veljal za potrjeno mrtvega. Takojšnja reakcija sistema je: ustanovitev komisije, ki bo raziskala primer; uravnotežene komisije, kakopak, politično in strokovno uravnotežene. In začne se mlatenje prazne slame. Vrtiljak absurdov se sprevrže v medsebojna obračunavanja, corpus delicti v času proceduralnih postopkov celo oživi in spet umre, komisija pa seveda ne pride do nikakršne ugotovitve.
Saj, kot je že zdavnaj rekel Churchill: »Če problema nočeš rešiti, ustanovi komisijo.«
Hvala Nini, da se je spomnila name, kot naslednjo dramsko bralko pa priporočam Jasno Pintarič, ki svojo gledališko pot šele začenja, in ji želim, da bi ji bila v podobno veselje, kot je bila moja meni.
In pa seveda: bravo vsem, ki ste »zakrivili« to imenitno zamisel!
Povezava: Matjaž Zupančič: Pesmi živih mrtvecev