Zahvala Alji Predan za štafetno predajo in lepo popotnico v svet gledališča. In tudi portalu SiGledal za tole bralno akcijo.

Pred leti sem imela navado/razvado, da sem, ko je glavnina študijske literature, ki so jo diktirali profesorji na primerjalni književnosti, že bila za mano, poletja preživela ob branju dramskih tekstov. Priznam, večinoma so to bili teksti ameriških dramatikov. Zato me toliko bolj veseli, da sem v to poletje zakorakala s kar dvema slovenskima. S Cankarjevimi Hlapci, ki bodo jeseni ponovno zaživeli na odru, in medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti Simone Semenič, na katerega sem te dni naletela med brskanjem po SiGledalovem iskalniku.

Pravljica (kot tekst označuje ena izmed metaoznak v iskalniku) je kratko in jedrnato brutalna resnica o človeškem pohlepu po oblasti in o krutosti, ki jo je pripravljen zakriviti, da bi si oblast pridobil in predvsem obdržal. Skratka, da ne bi kdo zmotno mislil, to ni pravljica za lahko noč.

Sto in eno leto je preteklo med izidom Hlapcev in izidom prilike o vladarju in modrosti. Vmes sta se zgodili dve svetovni vojni, dva finančna zloma, hladna vojna, balkanska vojna, kratek čas je vladal mir na Bližnjem vzhodu, boj za enakopravnost, človekove pravice, padla je jedrska bomba, padel je zid, padla sta dvojčka. In ko danes berem obe drami, eno za drugo, me pretrese, kako jasno vsaka v svojem času aludirata na svojo polpreteklost in obenem kako ostro obe zarežeta v moj danes.

Štafeto predajam prijateljici, kolegici, sodelavki, režiserki v nastajanju Maši Pelko.  

Povezava: Simona Semenič: medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti