Bil sem prijetno presenečen in počaščen, ko sem iz rok Tomija Janežiča oziroma preko portala SiGledal prejel štafeto branja. Branje dramskih in tudi postdramskih tekstov je sicer včasih lahko tudi naporno delo, je pa zmeraj izziv, saj je treba iz različnih načinov pisav izluščiti tisto pravo vsebino, premiso, emotivni naboj zgodbe, ki vsaj zame na nek način določa tudi kvaliteto dela. Prepričan sem, da kjer lahko kot bralec zaznam tak emotivni naboj, ga bo ob ustrezni in tankočutni uprizoritvi tudi gledalec. S tem bo namen dramskega dela kot umetnine dosežen, namreč izkušnja absolutnega, ki jo je vtkala avtorica/avtor in naj bi jo ustvarjalna ekipa z različnimi uprizoritvenimi sredstvi vsaj ohranila, če že ne tudi presegla.
Tekst, ki sem ga v zadnjem času prebral in nosi to kvaliteto, ta emotivni naboj, je tekst Simone Hamer z naslovom Razglednice ali Strah je od znotraj votel od zunaj pa ga nič ni. Žal tekst še ni objavljen na vašem portalu,* je bil pa pred kratkim uprizorjen v Mali drami, kjer ga lahko najdete v gledališkem listu. Če bi pa obiskovalci portala želeli takojšnjo izkušnjo teksta, ki nudi to izkušnjo in kvaliteto, ki jo sam iščem v dramskih tekstih, pa bi v branje predlagal tekst Simone Semenič Jaz, žrtev.
Štafeto branja predajam režiserju Maretu Bulcu, ki drzno stopa po samosvoji ustvarjalni poti.
* Po objavi tega prispevka smo v SiGledalovo bazo dramskih tekstov dodali tudi besedilo Simone Hamer z naslovom Razglednice ali Strah je od znotraj votel od zunaj pa ga nič ni.
Povezave: