V branje priporočam besedilo Simone Semenič prilika o vladarju in modrosti.
Vedno rad berem in gledam Simonine drame in v tej se mi zdi, da je fenomenalno zadela arhetip absurda vladanja. Zelo duhovito in direktno piše o tem, da je ustvarjanje narodove lastne identitete, zgodovine in zunanjega sovražnika samo simulacija in igra – na čelu z lastnimi zaklanimi otroki, ki postanejo mučeniške duše. Mislim, da je drama prenosljiva v različne kulturne kontekste in da bi znala uspešno zaživeti tudi v tujini. Besedilo pušča uprizoritvene možnosti na široko odprte. Predstava bi lahko bila tako epska kot intimna, dalo bi se narediti celo komedijo ali pa performativno srhljivko. Verjetno je prava slika nekje vmes. Didaskalije se da uporabiti kot replike, ni pa nujno, lahko se berejo kot asociacije za prostor, kontekst, gibanje. Replike z didaskalijami prehajajo v poezijo, celotna drama je kot pesem v replikah. O politiki. O politiki, ki je kot vreme. Neobvladljiva, večno prisotna in zoprna. Simona v svojih dramah noče postaviti pike, noče dokončati uprizoritvene misli, ampak širi njene meje do skrajnosti in raje pusti, da jo dokonča uprizoritev. prilika o vladarju in modrosti je suveren in intenziven svet in zato mi je blizu.
Pohvalil bi rad idejo o portalu za slovenska dramska besedila, se zahvalil Evi Mahkovic za nominacijo in predal štafeto Evi Kraševec, ki ima gotovo kakšen iskriv uvid v slovensko sodobno dramo.