Besedilo, ki bi ga izpostavil, je:
Nebojša Pop-Tasić,
Otrok, ki je ustvaril svet (Rekvijem).
"Hvalite ga vsi na Zemlji,
morske pošasti in vse globine;
ogenj in toča, sneg in megla,
viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo;
gore in vsi griči,
sadno drevje in vse cedre;
zveri in vsa živina,
laznina in krilate ptice;
kralji zemlje in vsa ljudstva,
knezi in vsi vladariji na zemlji!"
Kot osrednja figura nekaj mrtvega.
Hladno truplo, ki nepremično leži na tleh, na živih tleh, ki čakajo, da ga požro.
Mrtvec, ki čaka, da pride njegov konec.
Čakamo glasbenika; kje je glasbenik? Kdo bo igral? Kaj bo igral? Za koga bo igral? Kako bomo poslušali?
Prestrašeno.
Žalujoče.
Z očmi, polnimi spominov.
Deček radostno in ponosno posluša, kako veliki glasbenik poprime za svoj inštrument in zapoje žalostinko njegovemu sorodniku.
Lažne slovesnosti. Lažne besede tolažbe. Lažni odnos.
In deček, ki se prične pozibavati v lepih melodijah glasbenika.
Kaj bomo rekli o Bogu? Bog nas čaka.
Bog nas radostno čaka in se veseli, da prispemo, Bog se radosti naše smrti zato, da ne bo več sam. Bog si želi, da ne bi bil več sam. Bog kot otrok, ki ne želi, da bi na svoj rojstni dan ostal sam.
Bruce Conner
Povezava: Nebojša Pop Tasić: Otrok, ki je ustvaril svet (Rekvijem)