Iskalnik portala SiGledal sem najprej obremenila z naključnim iskanjem po avtorjih_icah, potem pa po zvrsteh in ciljnem občinstvu. Tako sem med besedili za mlade našla pravljico Zarja in Svit Tjaše Mislej, ki me je razvedrila s tekočim dialogom, zapletom in izborom oseb. Z veseljem bi si pogledala uprizoritev, da vidim še, kako se na podobe sanjarjenja, zaljubljenosti, prijateljstva in odnosa starši-otrok odzivajo osnovnošolske_i najstnice_ki. Ampak za tole rubriko sem vseeno hotela pisati z navdušenjem, podobno kot predhodnica. Zato sem se lotila branja besedila, ki sem ga brala že večkrat, a letos prvič.
Besedilo Mihe Mareka o podgani, ki umre devetkrat, je nastajalo v dialogu z odrskim ustvarjanjem v ljubljanskem Gledališču Glej. Kakršno je, je popolno in zaključeno (več o tem v Glej, List!, let. 1, št. 3, junij 2009). Pravzaprav se je tak zdel tudi že performans leta 2009 v Gleju, a to ne bi smel biti razlog, da s tem izjemnim besedilom zaključimo.
Kaj je torej tisto, zaradi česar se Čas razveta bere znova in znova ter vpisuje v večnost, ja, prav tako patetično zapisano? So to oceani asociacij, ki valovijo z vsakim stavkom in se eksponentno širijo iz besednih zvez v povedi pred in za seboj, so to misli, ki zvenijo sodobno, a hkrati vznikajo iz zgodovinskega časa, je to razgaljeno telo besedila, ki napenja vse svoje sile, da ne bi razkrilo dejstva, kako ranljiv je lahko človek, ali zaradi izvirnega, tako bolečega, a družbeno nenevarnega načina soočanja s tesnobo pred smrtjo, ki zaznamuje sleherno človeško bitje?
Čas razcveta ne išče načinov, kako zanikati smrt ali jo spremeniti v nekaj pozitivnega. S to eksistencialno grozo pred smrtjo in izničenjem se sooči tako, da jo vztrajno uprizarja, da ustvarja besedne talismane, ki se rogajo našim šibkostim in bližajočemu se koncu. Četudi (morda bolje – ker) se vsak prizor zaključi z 0K (zer0 killed, orl korect), z živim ali/in mrtvim (Dead on Arrival, Dead or Alive), se kot bralka ne le soočam z lastno smrtno tesnobo (tu učinkuje prav ritem podob in besed samega teksta), marveč tudi s tem, da pogosto ne vem, od kod in kam sežejo vse te besedne pokrajine in čemu je moje občutenje, a tudi znanje tolikokrat izzvano. Najbolj sem ranljiva, ko moram (avtorja) vprašati, kaj določena poved uprizarja, in pri tem besedilu tovrstnemu razcvetu (časa, komunikacije, odnosa) kar ni konca.
Anjo Novak, igralko Slovenskega mladinskega gledališča, nominiram, da obiskovalcem_kam portala SiGledal priporoči v branje novo besedilo. Anja tudi sama piše, predvsem pa se gledališču ter literaturi strastno predaja – zato me res zanima, katero besedilo bo priporočila.
Povezave: