Drama Križ Matjaža Briškega je mojo pozornost pritegnila s svojo hkratno enostavnostjo na eni in kompleksnostjo asociativnega sklopa na drugi strani, s svojo nežnostjo in grobostjo, ki se prepletata na povsem naraven način, ter s svojo poetičnostjo na eni in suhostjo ter oguljenostjo na drugi strani, kot obraz in maska ene in iste poetike. Verjetno se ne zmotimo, če pri Briškem opazimo tako Becketta kot Pinterja in še veliko drugih vplivov, ki smo jih nekoč prebirali, a to ne prežene občutka, da smo se znašli pred samostojno gledališko igro, ki se nam na odru ponuja neposredno in iskreno. Čeprav so nam dramski motivi, ki jih obdeluje Križ, poznani in že od prej zapolnjeni z močnimi pomeni, se nam ti zaradi nepretencioznosti postopka zdijo živi in povsem človeški. Ritmiziranost replik, ki v glavnem niso daljše od ene vrstice, zagotovo prispeva h glasbenosti tega teksta – dramske partiture. Zato se nam zdi, da dramo slišimo onkraj besed, tako skozi odmeve glasov kot tudi v simboliki, ki prikazano presega. Briškemu je uspelo, da se je obravnavane teme dotaknil na nov, na več mestih nepričakovan način, kar je samo po sebi zadosten razlog, da se poglobimo v to dramo.
Štafeto predajam dramski pisateljici Nini Mitrović, saj verjamem njenim avtentičnim, ostroumnim in netrendovskim analizam.
Povezava: Matjaž Briški Križ