Predlagam Križ Matjaža Briškija.
Križ res ni Škofjeloški pasijon, kjer je Bog prisoten, temveč je tu prisotno njegovo nasprotje; hudič v človeški podobi. Pogoj za veličastje je katarza. Dokler se slovenska družba ne bo zazrla globoko vase in uvidela, da so razlogi, zaradi katerih smo, kjer smo, predvsem v nas samih, toliko časa bomo čakali na prihod Godota. In z njegovim prihodom tudi na odrešitev. (M. Briški)
Tjaša Črnigoj je novi val slovenske gledališke radovednosti. A vse preveč pogosto se mi zdi, da mlajši nimajo nobenega vpogleda v domače dramsko izgubljanje časa. Briški ni trend. Ni avantgarda. Ni retrogarda. Briški je tehtna in težka sodobna klasika. Ki je nismo utegnili prepoznati kot klasiko. Je Briški. Vse skupaj želim Tjaši.
Povezava: Matjaž Briški: Križ