V Razredu Matjaža Zupančiča eden od likov v nekem trenutku pravi: »Ne mi iz znanosti delat marmelado.« To jasno kaže na odmerek cinizma pri oblikovanju likov kot predstavnikov nestabilnega in prelivajočega se akademskega ali katerega koli drugega sistema, ki posamezniku ne omogoča ustvarjanja lastne zgodbe, temveč povzroča večen so-odnos v boju s kolektivom, v katerem njegova identiteta pričakovano in absurdno razpada. Temelja Zupančičeve drame sta nepretrgan tok različnih identitet in dramatika absurda.
V Razredu je na eni strani akademska peterica ali izpitna komisija, na drugi pa (tako določen z rojstvom) kandidat za službo. Oblikovanje likov akademikov z elementi predvidljivosti, humorja, seksualnosti, frustracij in medsebojnih sporov, ki stalno prodirajo na površino, pri Zupančiču spominja na Kampus trilogijo Davida Lodgea. Lik Moškega mora v svoji zmedenosti pokazati zadovoljivo raven poslušnosti in strahu do pokvarjenega sistema, če želi vstopiti vanj. Zupančičev pogled na zaposlovanje v akademskem svetu je premaknjen v kontekst neoliberalnega kapitalizma ter podobno kot pri Slamnigu poln besednih iger, kar v dramo po eni strani vnaša humor, po drugi pa enostavnost, saj like in situacije z absurdnimi zapleti in posledicami gradi drugega na drugem.
Najboljša dela svetovne književnosti imajo podobna izhodišča. Zupančič teh izhodišč, kot tudi samega sebe, ne jemlje preveč resno, tako pa nas s posmehovanjem znanstvenemu jeziku in znanstvenemu pogledu na svet stalno opominja na absurdnost trenutnega sistema. Temu absurdnemu sistemu pripada tudi univerzitetni delavec in gledališki kritik Igor Tretinjak, ki mu predajam štafeto, saj je njegova sodba za razliko od sodbe Moškega osvobojena neiznajdljivosti, šibkosti in strahu.
Povezava: Matjaž Zupančič Razred