Kdo sem, kje sem, kam grem, s kom, zakaj … ko ne najdeš odgovora, ko si drugačen, pa bi bil rad isti, ko (se) iščeš, pa se ti vse skriva in ni ničesar, kar bi lahko odkril, ko želiš pripadati in je okoli tebe množica, ti pa si neskončno sam, ko se želiš pogovarjati, pa imaš monolog, ko ljubiš, ko kričiš na pomoč … Monodrama Tamare Matevc Zlati šus ne daje odgovorov, ni recept, ni moralka, ni edina resnica, ni vsevedni pogled od zunaj … in to je njena kvaliteta. Zlati šus zgolj odpira prostore za odgovore – tekoče, mamljivo, nežno, subtilno, krhko, odprto in uprizorljivo. Je literarno genialna drama, zdrži vso strokovno presojo, je napisana po pravilih dobrega pisanja …? Ne vem – jaz berem drugače, čakam preboje in odškrnjena vrata v nove prostore mišljenja, kar mi lahko ponudita umetnost (gledališče, literatura, glasba, slika – zame v tem vrstnem redu z gledališčem na piedestalu) in filozofija. In Zlati šus odškrtne vrata.

Zakaj torej brati Zlati šus? Ker sem bila mladič, a na srečo nisem rabila drog (sem se drogirala s knjigami in gledališčem). Ker imam hčeri. Ker je to v vsakem, čeprav se delamo, da se nam to ne more zgoditi. Ker se je treba pogovarjati in slišati tistega, ki govori, kriči. In ne nazadnje zaradi uprizoritve v LGL ter Fanči in njej podobnih. Izvolila sem Zlati šus.

Barbaro Hieng Samobor, direktorico in umetniško vodjo MGL, nominiram, da obiskovalcem portala SiGledal priporoči v branje tekst, ki se dotakne nje. Barbaro Hieng Samobor zato, ker prebere vse in spodbuja, da nastaja.

Povezava: Tamara Matevc Zlati šus