Preberem kar precej dramskih tekstov in skoraj vsi me tako ali drugače nagovorijo, v vsakem lahko najdem inspiracijo in (uprizoritveni) izziv. Ko sem tako pometala prah z branj zadnjega leta ali dveh v želji izpostavitve enega samega presežnega bisera – in se trudila, zavoljo ljube politične korektnosti, začeti ta verižna branja s kom drugim – je partizanka milica potrpežljivo čakala nekje med konferansjejem, balo sena in lepo mileno, da neham »razmišljat, kakšno stališče bi zavzela do vsega skupaj« in preprosto zapišem sledeče: tekst Simone Semenič mi, evropski mrliči me je tako scela intimno in umetniško prešejkal, se me nežno dotaknil in me brezsramno oklofutal, me potopil v drek in poslal resnični svobodi naproti, da ga je enostavno treba brati. Večkrat! In vsaj še enkrat uprizoriti – ampak to je že druga zgodba ...
Ta tekst priporočam v branje zato, ker se mi zdi zanimiv z naslednjih plati.
- Genialni spoj forme in vsebine; navidezno neobvezen in igriv mimohod dramskih likov prinaša celostni prerez današnjosti in odpira mnoštvo relevantnih tem.
- Mojstrsko poigravanje z gledališkimi konvencijami, narativno funkcijo in t. i. epskimi prvinami izumlja perspektivo avtorske ironične distance s hkratnim jasnim stališčem in neverjetnim angažmajem; razgaljanje hierarhičnih družbenopolitičnih struktur se tako najprej pomudi pri dekonstruiranju samih mehanizmov, šele nato se avtorica pozabava tudi z vsebinami. Kontekst postane tekst.
- Modna revija dramskih likov (btw, tekst je bil naročen kot avtorski hommage Jovanovićevim Žrtvam mode bum bum) ponuja nešteto (uprizoritvenih) interpretacij in je totalno navdihujoča! Konferansje oz. mobilizator (»lahko ga igra tudi ženska«), alojzija bizjak s svojim kuferčkom in kostimčkom marelične barve, še en dramski lik, jožica, 88 let, in milan, 91 let, ki se žvalita, vodovodarji itd. pa seveda partizanka milica. Kaj tako preprosto človeškega, lepega in svetlega težko najdeš v dramatiki. Ali v umetnosti. V življenju, za čuda, veliko hitreje ...
- Tekst je en tak žlahten oksimoron; duhovito pretresljiv, komično tragičen, ostro političen v svoji deklarativni anarhističnosti (tako na ravni vsebine kot forme), osebno javen, kompleksno enostaven – to naštevanje bi lahko šlo v nedogled – vse tja do tega, da se ob vsakokratnem branju na glas krohotam in jočem.
Dr. Majo Šorli nominiram, da obiskovalcem portala SiGledal priporoči v branje tekst, ki se dotakne nje. Maja je dolgoletna članica pregleja, ki je doktorirala na temo Vloga besedila v slovenskem postdramskem gledališču (če omenim zgolj najočitnejši referenci iz njenega bogatega in raznovrstnega polja delovanja); torej oseba, ki brez težav prehaja med teorijo in prakso sodobne dramatike.
Povezava: Simona Semenič mi, evropski mrliči