V branje priporočam koreopesem Katje Gorečan Neke noči neke deklice nekje umirajo s podnaslovom gledališče duhov, risb, sanj in volkov. Gre za besedilo, v katerem se prepletajo elementi antične grške drame in postmoderne pisave, ljudske zgodbe, problemi sodobne šovinistične družbe ter magija in ritualnost, ki skupaj tvorijo tekst, napolnjen s simboli, univerzalnimi za človeštvo (spolnost, posilstvo, porod, smrt).
Avtorica se poslužuje številnih medbesedilnih referenc, kar je bilo opaziti že v njenem prvencu Trpljenje mlade Hane, in motivov iz ljudskega pripovedništva – v besedilu se tako pojavlja število 7 (sedem deklic, sedem prizorov). Ob koncu drame tako deklice kot bralec_ka dočakajo katarzo.
Štafeto branja predajam Mojci Redjko, idejni vodji Gledališke šole Prve gimnazije, nekdanji direktorici LGM in ustanoviteljici projekta Prvi prizor, saj ima dolgoletne uspešne izkušnje pri delu z mladimi in za mlade ter rahlo podcenjeno področje mladinske literature (in gledališča) pozna bistveno boljše kot marsikdo.
Povezava: Katja Gorečan Neke noči neke deklice nekje umirajo