V branje priporočam besedili Andreja Rozmana Roze Passion de Presheren in ATL 220/Neznani Linhart, ker nas spomnita na naše literarne začetnike in njih začetke. Ko Andrej Rozman Roza obravnava Linharta in Prešerna, ni pri tem nič čistunsko idealističen niti ni zajedljivo posmehljiv ali vzvišeno moralističen, pač pa vseskozi dobrodušno navihan, zgodovinsko podkovan ter pri tem nevsiljivo didaktičen. Obe deli sta spretno prepleteni z anahronističnimi komentarji, ki razprejo analitični vpogled v univerzalne vzorce slovenske duše, med katerimi so mnogi živi še danes. Ob izbranih citatih iz literature in javnega občevanja tistih časov pa se zavemo veličine podvigov obeh literatov in vseh tistih, ki so jima pri tem pomagali. Oba junaka, čaščenega Prešerna in večidel pozabljega Linharta Rozman izrisuje na platnu zgodovinskega ozadja skozi časovno linearno razporejene izseke, ki se ogibajo dramskim ali melodramskim vzorcem, saj so dogajalno postavljeni pred ali po usodnih dogodkih iz njune biografije. Rozmana zanimajo izmuzljivi trenutki vznika ideje, mimobežni trenutki veselja, bridki trenutki dvomov, strahov in tudi tista čustveno izpraznjena mesta, ko so težke preizkušnje že za obema junakoma. Tudi v tem je Andrej Rozman Roza izrazito sodoben in na polju slovenske dramske pisave povsem samosvoj. Upam, da se bo kmalu lotil tudi Trubarja, Cankarja in še koga.
Za naslednjo bralko predlagam dramaturginjo in kritičarko Zalo Dobovšek, ki zavzeto spremlja sodobno slovensko dramatiko in zna z izostreno občutljivostjo ločevati zrnje od plev.
Povezave: