V branje priporočam igro Ivana Prijatelja Totenbirt. Ko se bodo čez nekaj desetletij dijaki pripravljali na maturantski esej o slovenski književnosti, bodo o Totenbirtu pisali kot o značilnem primeru dramatike tranzicije ali pa nemara kot o mojstrovini magičnega naturalizma. Prijateljevo besedilo je postmoderna različica Kralja na Betajnovi, ki na novo vzpostavlja enega klasičnih slovenskih mitoloških junakov: podeželskega gostilničarja.
Še bolj mi je bila pri igri všeč Prijateljeva ironija. Le kje drugje lahko sledimo pogovoru o svobodi in nujnosti, ki kapitalistične proizvodne odnose zagovarja s pomočjo marksistične ideologije? Šankovski eksistencializem, s katerim si Totenbirtovi junaki opravičujejo svoje životarjenje, je sicer zabaven, a šele ko se proti koncu igre prelevi v parodijo slovenskega Bollywooda, se mu uspe dokončno zasidrati v grotesko.
Štafeto predajam Andreji Kovač, režiserki, ki se z gledališčem, tako kot jaz, že nekaj časa ukvarja v Kanadi.
Povezava: Ivo Prijatelj: Totenbirt