Živimo v času, ki poveličuje in v prvi plan potiska mladost, kot da bi šlo za osebni uspeh, medtem ko marginalizira ljudi v tretjem časovnem obdobju. Dušan Jovanović poseže ravno po omenjenih ljudeh in zaradi tega glavnega razloga bralcem portala SiGledal priporočam njegovo delo Boris, Milena, Radko.
Drugi razlog je glavna tema dela, in to je naša intima. Gledališče je dandanes obdano z družbenim dogajanjem, dnevne novice se na odrske deske pogosto prenašajo brez časovnega zamika, kar nam onemogoča, da bi na stvari pogledali objektivno in uvideli tudi tiste pomembnosti, ki nam v času dogajanja niso bile doumljive.
Te pomembnosti pa drama Dušana Jovanovića vsebuje, saj on ne zavzema nobenega od stališč svojih likov, ampak jih vse enako razume in ljubi. V skladu s tem njegovi glavni liki niso prikazani črno-belo, ravno nasprotno, navdahnjeni so z življenjem, ki se zoperstavlja našim predsodkom o starejših ljudeh. Pogosto si jih predstavljamo le še kot sence samih sebe in tistega, kar so nekoč bili, liki te drame pa tako karakterizacijo zavračajo. Milena občuti poželenje in je zaljubljena v alfa samca, kot samega sebe opisuje Boris, kar seveda razburi njenega moža Radka, ki do tistega trenutka živi pasivno kot nek kos pohištva.
Bistvo dela so tako vprašanja zvestobe, ali lahko neko osebo ljubimo vse življenje, ali naj sledimo svojemu nagonu ali pa pravilom družbe. Za temi vprašanji se skriva naša potreba po ljubezni, strasti, prijateljstvu in razumevanju. Živimo pa samo, če si življenje delimo z drugimi – če smo sami, odmiramo.
Jovanović ne obsoja in ne moralizira. Avtor tega niti ne sme početi, saj takrat ne pripoveduje več zgodbe, ampak nekaj razglaša. Zgodba tega dela je ljubezenski trikotnik, podobno kot v Diplomirancu Mika Nicholsa, kjer je mladenič razpet med materjo in hčerjo, kot tudi v Prevari Harolda Pinterja, kjer se skupina treh prijateljev vara celo desetletje. Skupna točka omenjenih in Jovanovićevega dela je nepogrešljiv element tako naših življenj kot tudi gledališča, humor. Jovanović se zaveda, da življenja ne smemo dojemati preveč resno, živeti pa ga moramo tako, da sledimo svojemu notranjemu glasu, ne pa zahtevam okolice. Za njegovega junaka Borisa je življenje štafeta, v tej naši igri pa jo predajam Anđeli Vidović, kritičarki, ki zna razmišljati s svojo glavo.
Povezava: Dušan Jovanović Boris, Milena, Radko