Najprej se zahvaljujem za poziv ekipi SiGledal in Zali Dobovšek, ki me je povabila v to verigo izpostavitev z laskavimi in, seveda, kot se za laskanje spodobi, pretiranimi besedami. Vsekakor imam precejšen primanjkljaj pri sledenju mlajši slovenski dramatiki, kar se je malenkostno izboljšalo s tokratnim brskanjem po besedilih SiGledalovega iskalnika. Moram reči, da se mi zdi precej natančno in razločno urejen, pogrešam edino to, da bi se ves seznam (mislim, da to ne bi bil prehud zalogaj za računalnike bralcev) naložil naenkrat in ne šele ob drsenju navzdol.
Moja prva zamisel je sicer bila, da bi takoj omenil dva ali vsaj en komad Andreja Lutmana, ki sem ju (ga) prebiral nedavno. Vendar njegova besedila še niso vključena v bazo, zato sem se zakopal v branje in naletel na več prijetnih presenečenj, med drugim na besedilo Katje Gorečan Neke noči neke deklice nekje umirajo. Med razboritim digitalnim prelistavanjem sem bil očitno podzavestno naklonjen komičnemu ali vsaj duhoviti distanci, ki obenem ne beži od radosti matematike ali zgodbe in ne zabrede predaleč v absurd, ludizem ali reizem.
Ko sem prebral besedilo Cimcipelonika avtorja Mitje Lovšeta, se mi je zazdelo, da je to to. Zapis miselnih tokov se mi tukaj še zdaleč ni zdel naključen. Kakor da se spretno prepletajo besedna komika, nenadna resnost mikrosituacij, ostri prehodi in polni premolki, dovoljšnja razprtost besedila za zelo različne interpretativne prijeme. Ves čas se dogajajo odmerjene zastranitve, ki ladjo venomer, s polno razvitimi jadri, pripeljejo nazaj v glavni tok. Morda bi to celo lahko bil nenadejan generacijski tekst, ki ga nalašč govorijo zelo mladi igralci, a z izredno strogostjo in resnostjo secirajo svoje prihodnje, kakor da odrasle jaze in se pri tem stalno napajajo v svetu lahkotnih vaj v slogu. Lahko gre za zabavo rahlo nasršenega in obupanega Diogena v sodu, čisto sebičen eksces, obenem pa lahko v hipu postane odlična situacijska komedija, ki se v prostoru (potencialno) odvija popolnoma drugače, kot si sledijo besede, stavki in pomeni. Gotovo bo vse imelo svoj prav, če se glavna oseba imenuje "bog z nami".
Besedilo, ki ga je Mitja Lovše očitno napisal pri osemnajstih (pred zloglasnimi trinajstimi leti) kot svoj odgovor na Becketta in Ionesca – ter po mojem mnenju vsaj še na veliki popkulturni fenomen skupine Leteči cirkus Montya Pythona (če je, npr., lik Manuela smrt iz Meaning of Life), ki nikdar ni bila samo humorni odvrtek psihoanalitične domišljije ali kak robati, samovšečni absurd – nosi v sebi veliko potenciala za hrabro, dinamično, reaktivno, politično, psihološko dosledno, hladnokrvno uprizoritev, kot zmes različnih injekcij, ki se nedvoumno poklanja velikim imenom absurdistične dramatike, a je morda najboljša tam, kjer je presenetljivo neposredna, kjer se razvija veliko hitreje kot situacije pri zgoraj omenjenih avtorjih.
Mogoče to še najlaže razložim s tremi glasbenimi (nevokalnimi) namigi, ki naj spremljajo branje – Robin Minard: Re, Yussef Kamaal: plošča Black Focus, Ludwig van Beethoven: Musik zu einem Ritterballet.
Za naslednjo dramoselektorico predlagam Leo Kukovičič, študentko dramaturgije na misiji v Pragi, ki je bržčas strastna bralka in ima zaradi svojega dela ter geografskega odmika gotovo kakšen pogled več.
Povezave: