Pia Brezavšček, SiGledal, 21. 10. 2010

Koncert za mizo – že kar gledališka situacija?

KRITIKA. - Glasbeniki skupine Karbido se posedejo vsak na eno stran na videz precej običajne kvadratne javorjeve mize; ta pa se z elektronsko ojačano, na pritisk občutljivo površino kmalu izkaže za pravi akustični čudež.

Miza / foto borstnikovo.si

Poljski glasbeniki zasedbe Karbido so s predstavo Miza postali prava uspešnica gledaliških festivalov po Evropi in drugje. Temu najbrž botruje dejstvo, da je njihov šov na meji med koncertom in gledališčem, kar ima naboj, potreben za poživitev festivalov, ki se v glavnem posvečajo eni sami veji umetnosti.

Legitimnost preskoka Karbida na gledališke deske je v dejstvu, da se štirje glasbeniki ne postavijo v koncertno pozo à la: frontman z mikrofonom spredaj, korak za njim kitarist, nato basist in nazadnje bobnar. Namesto tega se glasbeniki posedejo vsak na eno stran na videz precej običajne kvadratne javorjeve mize, ki je diskretno opremljena z vratovi kitar in s piščalmi, za glavni akustični čudež pa se izkaže kar njena (elektronsko ojačana) površina. Dejstvo, da so štirje glasbeniki posajeni za tem posebnim inštrumentom, kar je zares imenitna ideja, jih umesti globlje in na prvi pogled bolj kredibilno v teatrsko situacijo, ki postane bolj reprezentativna kot običajna »nevtralna« forma koncertnih pozicij za inštrumenti. S tem je že tako mejnogledališki žanr koncerta, ki je praktično zmeraj že performativna zvrst,  pospravljen v bolj estetizirano situacijo, kakršni avtomatično pripisujemo pomene in jo zaradi samoumestitve na gledališki oder v takem (torej gledališkem) kontekstu tudi beremo. S svojo mejnostjo predstava nadalje poglablja vprašanje fluidnosti med žanri in same legitimnosti prehajanja med njimi.

Vsako (samo)prestavitev iz nekega (v tem primeru koncertnega) dispozitiva, če tako razumemo kompleksno mrežo delovanj med subjektom in objektom, v nek drug (tokrat gledališki) dispozitiv, pa četudi gre zgolj za deklarativen (ki pa je tudi že performativen) premik, moramo jemati skrajno resno, saj se s premikom v drugo diskurzivno situacijo spremenita tako subjekt kot objekt gledanja. Proizvajanje glasbe tu ni zgolj samo sebi namen, ampak se med štirimi moškimi za mizo zaradi dejstva, da ima miza kot predmet določeno družbeno funkcijo, ustvari pomensko nabita atmosfera. (Glasne) zareze z ostrimi noži v mizo na začetku predstave nas uvedejo v ranljiv vmesni prostor med protagonisti, ki pod pritiskom »zaječi«. Glasba, ki se ritmično in melodično stopnjuje izpod prstov ter iz ust štirih glasbenikov ter s pomočjo raznih priprav, s katerimi manipulirajo nad ozvočeno mizo, je kot nočni pogovor štirih moških, ki tekom večera zamenja ogromno žanrov, ritmov in s tem razpoloženj.

Nekakšna atmosferičnost se, čeprav bolj abstraktna, ob dobrem koncertu praktično vedno ustvari. Dodano vrednost »zgodbe«, pri kateri se razpoloženje ohranja v prostorju med glasbeniki samimi, pa splete ravno specifična situacija umestitve protagonistov za mizo, kar postane tista najbolj »gledališka« situacija predstave. Zanimivo pa je, da »gledališkost« v predstavi dramaturško bolj kot toliko ni spodbujena. Prezenca protagonistov je vseskozi koncertna, nekoliko ponotranjena in zamaknjena. Celo ko uprizarjajo razne mini »skeče«, ne uidejo tipični koncertni prezenci, ki zelo pogosto vključuje tudi takšne male performativne norčavosti. Tudi sama struktura večera je zastavljena zelo koncertno – glasbeniki zaigrajo šest kompozicij z vmesnimi premori za predah in morebiten aplavz publike. Predstava tako ostaja tisto, za kar se razglaša: gledališki koncert. Torej niti gledališka predstava niti glasbeni koncert, hkrati pa tako eno kot drugo. Morda pa bi vseeno lahko trdili (čeprav zato, ker pač prihajam s tega brega), da je bilo odličnemu koncertu še nekaj dodano, medtem ko je gledališki predstavi (če lahko kljub vsemu povedanemu, pa čeprav pridem v protislovje, izrazim sodbo) – nekaj manjkalo.

Oblikovanje zvoka: Jacek Fedorowicz
Oblikovanje luči: Tomasz Sikora

Zasedba:
Michal Litwiniec
Igor Gawlikowski
Pawel Czepulkowski
Marek Otwinowski

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)

FBS

Pia Brezavšček, SiGledal, 20. 10. 2010
Samogovori, zataknjeni v času
Katja Čičigoj, SiGledal, 20. 10. 2010
Bistvo gledališča: nenehna metamorfoza
Katja Čičigoj, SiGledal, 19. 10. 2010
Nemogoči Počitek od Zgodovine
Pia Brezavšček, SiGledal (kritika), Lena Gregorčič, SiGledal (replike), 19. 10. 2010
Živahno regljanje iz zamočvirjenega gledališča
Nika Arhar, SiGledal, 18. 10. 2010
Ali je zasebno življenje sploh mogoče?
Lena Gregorčič, SiGledal, 18. 10. 2010
Amado mio, ljubljeni moj
Pia Brezavšček, SiGledal, 17. 10. 2010
Izvrstno »bolni od Platonova«
Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 10. 2010
Zapis h konferenci o interkritiki
Pia Brezavšček, SiGledal, 15. 10. 2011
Je nostalgično mahanje z rojstnimi listi dovolj?
Pia Brezavšček, SiGledal, 27. 9. 2011
Raznorodnost forme in kvalitete
Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 4. 2013
Velik in širok geokulturni plesni bazen