Pia Brezavšček, SiGledal, 17. 10. 2010

Izvrstno »bolni od Platonova«

KRITIKA. - Kot lik pa ta (anti)junak Čehova ni zgolj klasično binarno razklan med »(b)iti in ne (b)iti«, ampak ga mnogotere silnice (med njimi kar tri usodne ženske) simultano natezajo in na koncu razcefrajo, da »bolan od Platonova« zadrhti v shizofrenem tremorju.

foto Peter Uhan, www.borstnikovo.si

Projekt postavitve Platonova, enega zgodnejših tekstov Antona Pavloviča Čehova, zaradi vsebinsko in prav tako »količinsko« izčrpavajoče strukture, nikakor ni mačji kašelj. Trud pa je vreden zaradi fascinantnega lika Platonova – tega precej inteligentnega, pikrega, z moralo obteženega ciničnega idealista z narcisističnim simptomom. Ta opis bi se prav dobro podal tudi »(anti)junaku našega časa«, čeprav gre pri Platonovu za figuro s preloma že prejšnjih dveh stoletij – za pojavo iz časa, ko nihilizma in narcizma še niso razvozlavale razne psihoanalize in se je teh oznak držalo še nekoliko več integritete pri opisovanju človeškega duha časa. Platonov je za malenkost sodobnejša in bolj priljudna (četudi v družbi nemarno pikra) verzija Razkolnikova. Kot lik pa ta (anti)junak Čehova ni zgolj klasično binarno razklan med »(b)iti in ne (b)iti«, ampak ga mnogotere silnice (med njimi kar tri usodne ženske) simultano natezajo in na koncu razcefrajo, da »bolan od Platonova« zadrhti v shizofrenem tremorju. Ta prispevek pa ni mesto, kjer bi vzporejali tragične in pogubne konce moralno in osebnostno raztrganih osebkov iz literarnih in dramskih del s prototipom junaka našega časa ali kakorkoli drugače moralizirali. Osredotočamo se na uprizoritev Platonova v režiji Vita Tauferja, ki jo je na tekmovalni program letošnjega Borštnikovega srečanja prav gotovo pripeljala nadstandardna igralska izvedba in nekateri režijski prijemi, ki zadevajo igralsko dinamiko.

Zelo gost dramski tekst je v Tauferjevi verziji nekoliko okrnjen, vseeno pa predstava v štirih dejanjih traja dobre tri ure. Začetni prizor je zaradi predstavitve lepega števila dramskih oseb nekoliko okoren, a se energetski vložek v naslednjih prizorih pozitivno stopnjuje, kot bi bil v nasprotju s trajanjem predstave ter postopnim propadanjem glavnega junaka, ki ga utelesi Marko Mandić. Besedo »utelesi« tu uporabljam namerno, saj se igralcu »bolezen Platonov« vedno bolj tudi telesno pozna in njegova igra je najboljša ravno takrat, ko je pripeljana v ekstreme. Bolj konsistentna je v svoji vlogi briljantna Nataša Barbara Gračner, ki uprizori mlado in odločno vdovelo generalico, prizemljeno femme fatale. Izstopata še Saša Tabaković kor generaličin razvajeni pastorek z v finese izdelano mehkužno naravo ter hedonistični puhli zdravnik Trilecki, brat žene Platonova, ki ga oživi Bojan Emeršič. Domala vsi moški igralci pa se imajo celo večkrat med predstavo priložnost pomeriti v vlogi figure pijanca, ki postane prava »vaja v slogu« uprizoritve. Variacije te vaje obsegajo tako genialne študije lovljenja ravnotežja in govora z otopelim jezikom kot neokusna karikirana pretiravanja. Igralski način večji del predstave ne odstopa od standardno izvrstne manire, ki smo je vajeni v veliki instituciji, katere edini problem je lahko ravno prevelika dovršenost in artikuliranost, ki izpadeta že izumetničeno. Ko smo po prvih prizorih že skoraj prepričani, da temu trendu zapada tudi uprizoritev Platonova, pa nas mestoma presenetijo stopnjevanje dinamike govora, jakost glasov in sočasnost govora več protagonistov. Proizvajanje afektivne situacije postane v določenem trenutku pomembnejše od oblikovanja jasnih, gledalcem razpoznavnih povedi. Zaprtosti v črno škatlo zaradi gostega teksta in kompleksne zgodbe uhajajo posamezni nagovori publike, ob katerih je odprt tudi prostor za kratko (nadzorovano) interakcijo. Četudi pa tovrstni, celo v konservativnejšem teatru že skoraj obvezni obrati k publiki lahko delujejo posrečeno, pa sicer redki, a toliko bolj moteči poizkusi avtoreferenčnih namigov v tej, na identifikaciji tako močno temelječi in vsebinsko gosti predstavi, zvodenijo.

Ne glede na vse dvome, ki se jih med dolgimi tremi urami in pol morda že kar precej nabere, pa nas neverjetna igralska intenzivnost, ki se stopnjuje vse do konca predstave, uspe prepričati, da gre za enega izmed presežkov minule sezone.

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)

FBS

Povezani dogodki

Anita Volčanjšek, Sigledal, 16. 10. 2010
Čehov, kakor ga nismo poznali
Nika Arhar, SiGledal, 9. 10. 2010
45. Borštnikovo srečanje - od začetkov do danes
Nika Arhar, SiGledal, 14. 10. 2010
Mariborčani o »svojem festivalu«
Pia Brezavšček, SiGledal (kritika), Lena Gregorčič, SiGledal (replike), 19. 10. 2010
Živahno regljanje iz zamočvirjenega gledališča
Katja Čičigoj, SiGledal, 19. 10. 2010
Nemogoči Počitek od Zgodovine
Pia Brezavšček, SiGledal, 20. 10. 2010
Samogovori, zataknjeni v času
Pia Brezavšček, SiGledal, 21. 10. 2010
Koncert za mizo – že kar gledališka situacija?
Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 10. 2010
Zapis h konferenci o interkritiki
Pia Brezavšček, Sigledal (kritika), Lena Gregorčič, Sigledal (replike), 25. 10. 2010
Ko je bila komedija mrtva?
Pia Brezavšček, SiGledal, 20. 10. 2010
Samogovori, zataknjeni v času
Katja Čičigoj in Pia Brezavšček, SiGledal, 11. 4. 2012
»Skratka, letos nič novega.«
Pia Brezavšček, SiGledal, 31. 3. 2011
Sodobna slovenska dramatika – kaj je to?