Ob poplavi gledaliških festivalov, namenjenih pretežno odraslim konzumentom, se ob gledališkem festivalu za otroke, ki zaradi specifične populacije predstavlja zarezo v utečenem načinu dojemanja festivalskih dogodkov, priložnost za refleksijo ponuja sama od sebe. Kakšne naj bodo specifike gledališča, namenjenega otrokom? Če so otroci »naš največji zaklad« in si zaslužijo kar najboljše kulturne vsebine, kaj sploh so te »dobre kulturne vsebine«? Kakšni so smotri festivala za otroke v primerjavi s festivali za odrasle?
Gledališki medij za otroke današnjega časa, ki je strukturiran iz ogromne količine vizualnih impulzov in informacij, do katerih se lahko hitro opredeljujemo in jih zamenjujemo, ne predstavlja samoumevno magičnega momenta, urice v temi z velikimi óčkami in kopico domišljije. Risanko, ki otroku ni po godu, lahko v hipu zamenjamo z drugo, očka lahko na računalniku pokaže drugo sličico in pripravi drugo, lepšo igrico. Gledališče pa je dogodek, za katerega je potrebna dobršna mera discipline in potrpljenja. Pred otroci se v tem mediju za razliko od marsikaterega drugega pojavljajo podobe, v katere v realnem času živi ljudje vlagajo trud. To pa ni nekaj, kar je malčkom, permisivno vzgajanim in navajenim, da je upoštevana vsaka njihova želja, vedno samoumevno. Vzgoja za umetnost, vzgoja za gledališče, v prvi vrsti pomeni vzgojo za formo medija, za kulturno konvencijo, spoštovanje do sočloveka na odru, empatijo, ki lahko šele potencialno omogoča doživetje umetnosti. V gledališko situacijo morata v enaki meri vlagati energijo tako nastopajoči kot gledalec, da se šele vzpostavi možnost za to po formi intersubjektivno doživetje. To pa seveda ne pomeni, da je otrok bitje brez želja in brez občutka za to, kaj je dobro in kaj ne, ter da sama forma dogodka, kateri pritiče gledalčeva disciplina, že ustvari situacijo, ki ji lahko rečemo doživetje, ki ima atribute umetniškega. Vsebina je še kako pomembna!
Kot predpogoj za dovzetnost za vsebino je prva naloga gledališča vzgoja za medij, ki pa je nedvomno bolj učinkovita ob vsebini, za katero je otrok v določeni starosti dovzeten. Na letošnjih Bobrih se tako pojavlja tudi gledališka predstava za dojenčke, od katerih seveda še ne moremo zahtevati pozornosti in tega, da bodo pozabili na svoje potrebe. Zato mora biti tovrstna predstava povsem drugače strukturirana. Kljub grenkemu priokusu, da gre kot pri vsebinah, ki nagovarjajo tudi že tako majhne otroke (dober primer so Telebajski), za še eno tržno nišo, pa je vseeno primerno, da uvajanje v gledališko konvencijo poteka postopoma in kar se da naravno, tako kot poteka uvajanje v druge kulturne konvencije. Pri prehitrem uvajanju obstaja nevarnost, da zatremo otrokovo domišljijo, ki se ob umetniškem dogodku poraja, saj mali predšolski otroci ponavadi še nimajo težav s participacijo, zato je prepoved sodelovanja pogosto celo škodljiva, saj prehitro vliva občutek sramu in zatira vživljanje in spontanost. Konvencija torej lahko tudi zatira in prevelika navajenost nanjo nam lahko kot odraslim gledalcem celo onemogoča vstop v nekatere sodobnejše predstave, ki temeljijo na participaciji. Idealno je torej, če je predstava prilagojena otrokovemu kognitivnemu in emocionalnemu razvoju, da se torej tudi gledališka konvencija prilagaja svojemu gledalcu.
Ste tudi vi že kdaj sedeli na kakšni težavni predstavi, kamor so starši pripeljali svoje otroke, ki nikakor niso zmogli mere koncentracije, ki jo je predstava od njih zahtevala? Ob vprašanjih, kaj se na odru dogaja, pa so od staršev prejeli zgolj ukaz, naj bodo tiho ter naj spremljajo predstavo. To seveda ne more rezultirati v ničemer drugem kot otrokovem uporu, ki ponavadi onemogoča zbrano spremljanje predstave tudi ostalim gledalcem. Seveda je otrok sposoben marsičesa, po mojem mnenju ni nujno, da obiskuje le predstave, ki so namenjene posebej njegovi starostni skupini, če se le starši z njimi o predstavi prej in potem veliko pogovarjajo. Otrok naj ne bi prišel v teater zgolj zato, ker starši zanj niso mogli dobili varstva. Obiskovanje teatra je lahko način življenja in otrok pri tem ni nujno ovira, po mojem mnenju lahko vidi vsakršno predstavo, a če ga bo dolgočasila, če ga bo begala ali strašila ter bo interpretacija zgolj njegovo delo, ga lahko takšno prisilno obiskovanje od teatra v prihodnosti kvečjemu odvrne. Poznam mame, ki na vsakršno, tudi najbolj radikalno sodobno predstavo pripeljejo otroka, in sem prepričana, da se z njimi o tem potem ogromno pogovarjajo in te otroke tako navajajo na strpnost, sprejemanje drugačnosti in k razmišljanju. Spet drugi pa otroke na predstave, četudi so primerne starostni skupini otroka, zgolj »odložijo«, kakor pogosto odlagajo otroke v popoldanska varstva, ki trajajo do večernih ur. Otrok ni zgolj pridatek k videzu popolne družine, ampak razmišljujoče in čuteče, razvijajoče se bitje. Nič čudnega, da je najpogostejše sporočilo otrok odraslim, ki ga najdemo v knjižici Odraslim Slovenije ravno prošnja, naj se starši z otroki več pogovarjajo, hodijo z njimi na sprehode in se z njimi igrajo. Kultura sama po sebi še ni dobrina, če je ne znamo recipirati, če ne ustvari hermenevtične izkušnje nagovora, ki poziva k odgovarjanju. To pa lahko vsekakor spodbudimo s pogovarjanjem o videnem. Presežna vrednost umetnosti je ravno v tem, da se je ne da popolnoma racionalno povzeti, saj gre za avtentično izkušnjo, zato se lahko tudi sami učimo od otrokovega dojemanja. Taka situacija je še posebej (vzgojno) produktivna, saj pri umetnosti ne obstaja pravilna interpretacija, ampak se otrok nauči, da je njegovo mnenje prav tako pomembno ter da ne obstaja absolutna resnica, ki jo predočajo avtoritete. V tem umetnost presega formalno-logično mišljenje, ki je prevladujoče v izobraževanju, in je zaradi te razlike še kako pomembna komponenta vzgoje. Ko otrok to vrednost prepozna, bo kot starejši tudi sam ohranjal kulturo obiskovanja gledališča in drugih umetnostnih ustanov (in to ne zgolj zaradi statusa in prestiža). Še posebej občutljivi moramo biti, da gledališča otrokom ne priskutimo.
Ravno ta trend pa opažamo in ga ni težko detektirati, če se le kdaj odpravimo na kakšno zaključeno predstavo, ki so jo po dolžnosti morali obiskati dijaki katere od srednjih šol. Pri tej občutljivi populaciji odraščajočih mladostnikov, ki si šele gradijo identiteto, v tem obdobju velikokrat temelječo na glasnih uporniških afirmacijah in negacijah, moramo biti še posebej pazljivi že pri sami izbiri predstave. Če bo šlo zgolj za dramatizacijo klasičnega avtorja, ki je že tako del obveznega čtiva, ni nujno, da bo recepcija prestave potekala zbrano in nemoteče. Tudi predstava, ki se eksplicitno ukvarja z najstniško tematiko pa bo lahko zaradi preveč moralizirajoče interpretacije ali pa slabe izvedbe hitro predmet glasnih neodobravajočih ovacij. Seveda pa moramo razločiti moment eksplicitne ali implicitne kritičnosti, do katere ima vsakdo na kulturen način (pri čemer je pri najstnikih pojem »kulture« bolj variabilen ) pravico, in pa nevzgojenosti za kulturo, ki je pač nismo izpeljali v otroštvu, torej takrat, ko bi bilo to potrebno. To pa je težka naloga, ki je ne more opraviti izobraževalni sistem sam (čeprav več tovrstnih vsebin ne bi škodovalo), ampak je nujna tudi zavzetost staršev za kulturni razvoj otroka, pri čemer je pogoj tudi lasten pozitiven odnos do kulture, otrok namreč zazna vsakršno sprenevedanje.
Ustavimo se za trenutek še pri vsebini predstav. Včasih se nam zdi, da umetnost sama po sebi ni nujno dobrina ali pa da je včasih kot taka prezahtevna. Zato nanjo večkrat, še posebej ko gre za predstave za otroke, apliciramo moralne nauke, didaktične vsebine in tako npr. predstavo naredimo za priliko, ki bo otroka, če ne drugega, pa kaj konkretnega naučila. Če kaj, je to očitno podcenjevanje otroka, ki je razmišljujoče in čuteče bitje, tako kot odrasel, a s to pomembno razliko, da je še bolj podvržen indoktrinaciji, saj težko razloči avtoritativnost odraslih, ki mu govorijo, kaj naj bi bilo prav, od tistega, kar bi bilo zanj resnično prav. Tako ni nič čudnega, da je v knjižici Odraslim Slovenije, ki sem jo zgoraj že omenjala, druga najpogostejša želja otrok ta, da naj odrasli ne kadijo in ne smetijo. To je seveda lepa želja, če se nanjo ne bi lepili že očitni zametki čistega sovraštva do takih ljudi, prepričanje, da so ti ljudje slabi in celo žalost ob prepričanju, da bodo vsi, ki jih poznajo in kadijo, kmalu umrli. Ob teh iskrenih otroških besedah se lahko tudi sami zamislimo, kak močan vpliv ima naša vzgoja na čustva mladih nadebudnežev. Sicer lepa vrednota varstva narave se lahko hitro razvije v na primer nestrpnost do sočloveka. Zato je zaskrbljujoče, da umetniška produkcija, kot da v dovoljšnji meri tega ne počnejo že izobraževalne institucije in družina, tako pogosto posega po tovrstnih didaktizirajočih vsebinah. Vsako predstavo, ki vsaj malo diši po na primer ekologiji, bi radi že kar predpisali kot obvezno za šolajoče. Tako se je na letošnjih Bobrih znašla tudi predstava Tam daleč stran, uvod v ego-logijo, skupine Betontanc Ltd., ki je po mojem mnenju zelo zahtevna in vključuje ne le ekološko tematiko, ampak tudi dobršno mero samoironije, samokritike in cinizma. Seveda je ob primerni pripravi tudi za dvanajstletne otroke (tu so postavili spodnjo mejo) to zelo zanimiva predstava, ki pa odpira zelo široko polje vprašanj, za katerega se bojim, da jih učitelji in starši z otroki ne bodo prediskutirali in se bodo interpretacije sicer odlične predstave omejevale zgolj na floskule v smislu »moramo ločevati odpadke«.
Seveda je prav, da umetniške vsebine za otroke tudi vzgajajo in učijo, kakor naj tudi odrasli ne bodo imuni na premisleke ob umetnosti. Po mojem mnenju pa je to možno samo, če vsebine niso preveč eksplicitno didaktične in puščajo dvoumja, ki sprožajo premisleke in odpirajo teme za nadaljnje pogovore. Zamisel Bobrovega dnevnika, ki spodbuja pripravo na predstavo in premislek po predstavi, je zelo lepa, čeprav se pojavlja nevarnost, da bo otrok tudi umetnost prepoznal kot zgolj še eno obveznost, zaradi katere se od njega pričakuje še več domačih nalog. Vzgoja za umetnost pomeni tudi dopustiti umetnost vzljubiti, jo pojmovati kot privilegij in užitek, kot iniciativo k razmišljanju, ki pa nikakor ne sme biti prisilna.
Tudi letos smo na Bobrih tako lahko priča boljšim in slabšim predstavam, enim bolj domiselnim, drugim manj, enim bolj primernim starostni skupini, drugim manj primernim, enim bolj eksplicitno didaktičnim in drugim bolj dvoumnim, nekatere vzgajajo za gledališče (spoznavanje žanrov, tipov lutk), druge pa so same že umetnost z veliko začetnico. Verjetno ni najbolj pomembna stvar podrobno preučevanje programa, da bi za otroka naredili kar največ in ga peljali na tisto najboljšo predstavo. Največ za otroke bomo naredili, če bomo z njimi kvalitetno preživljali čas. Nič hudega če vidimo slabšo predstavo, če se le z otrokom potem o tem, zakaj se je nam ali njemu zdela takšna, veliko pogovarjamo. Rok Vevar, slovenski gledališki teoretik in kritik rad poudarja, da je namen gledališča tudi in predvsem vsakovrstno druženje (tako druženje s predstavo samo kot z ljudmi, s katerimi smo predstavo videli), ki nas povezuje v skupno doživetje, dogodek. Festival pa predstavlja še posebej veliko koncentracijo takšnega druženja. Naj ne bojo torej Bobri zgolj še ena aktivnost, kamor bomo otroke »odlagali«, ampak naj bo prvenstveno druženje; tako s predstavo kot s sovrstniki, vzgojitelji, učitelji in starši. Četudi kdaj konflikten, pa je pogovor o umetnosti idealen trenutek, da konflikti postanejo produktivne situacije, ki bodo imele tudi vzgojno vlogo.
Kako se nam ob koncu tega razmisleka torej razreši zastavljeno vprašanje – vzgoja za umetnost ali vzgoja skozi umetnost? Moj odgovor bi bil lahko, da nič od naštetega ni pravilno, saj ko je umetnost tako vsebinsko kot formalno dobra, mimogrede tudi vzgaja za umetnost. Zaradi že omenjenih vzrokov pa niti ni dobro, da je njen edini name zgolj vzgoja. Moj odgovor pa bi prav lahko bil tudi: oboje! Vzgoja za umetnost kot navajanje na osnovne konvencije, ki razvijajočemu otroku šele omogočajo vstop v bogat svet umetnosti, je vsekakor potrebna. Hkrati pa je možna in celo dobra tudi vzgoja skozi umetnost, če je le ne razumemo v golem moralizirajočem smislu, ampak nam umetnost predstavlja situacijo, ki omogoča razvijanje otrokovih čustvenih kanalov, interpretacijskih veščin, etičnih in nenazadnje socialnih vrlin. Morda pa tudi naših lastnih.