Simona Hamer sodi v najmlajšo generacijo slovenskih dramatikov, v gledališču pa deluje tudi kot dramaturginja. Dolgoletna članica PreGleja je svojo pisavo dodatno mojstrila na številnih delavnicah dramskega pisanja v Sloveniji in tujini, z raziskovanjem performativnega segmenta gledališča v avtorskih projektih in s (so)ustvarjanjem priredb in dramatizacij za gledališče in radio.
Dramski tekst Razglednice, ki je nastal na pobudo ravnatelja Igorja Samoborja, črpa inspiracijo iz (slovenskih) posameznic, ki so prestopile in premaknile meje znanega in mogočega. Razglednice so potovanje. Dobesedno in metaforično. Živopisen vrtiljak dogodivščin in spoznanj na življenjskem vandranju neke ženske − Slehernice. Tekst postavlja v svoje središče vprašanje alternative današnjemu bezljanju skozi življenje, kjer večina mehanično prehaja vedno isto pot od doma do službe, z občasnim nedeljskim izletom na Šmarno goro. Povprečen zahodnjak se tako duši pod težo nakupovalnih polic, tarna nad tankostjo denarnice, izgublja glavo v vseh »moram«, medtem ko radira sezname, ki se začenjajo z »želim«, in z vedno večjim strahom škili čez ograjo k sosedom. Z orožjem v roki; za vsak primer. Iskanje drugačnih, še ne uhojenih in s civilizacijskimi smetmi zapacanih poti se zdi danes hkrati nuja in eksotika. Redki, ki stopajo po njih, so deležni tako občudovanja kot prezira. Raziskovanje in upovedovanje sveta skozi žensko perspektivo v Razglednicah zaživi v fragmentarni dramaturgiji, besednih in žanrskih preigravanjih ter v spogledovanju s tradicijo naratorstva. Vsaka postaja prinaša novo preizkušnjo in vsako križišče novo odločitev: katero pot izbrati?
Iz gledališkega lista
Razglednice so patchwork nanizanih prizorov, demokratičnih in nehierarhičnih, kot različne plasti, ki delujejo v medsebojnem odnosu; med njimi se pojavlja Njena misel, ki se osredotoča konkretno na danes – v vsej zmedenosti in razpršenosti, nezmernosti in notranjih neravnovesjih. Usmerja jo želja, da bi povedala, kaj si misli o tem svetu. Zdi se, da do svojega stališča prihaja pred našimi očmi, med fotografiranjem, iskanjem svojih tem, prek prizorov Osvajalca in Oprode, ki v svojih variacijah vzpostavljata brezkompromisen kontrapunkt Njeni misli. Njuna pozicija je znana in zgodovinsko zagotovljena, Njena nastaja med posameznimi razglednicami, je negotova in brez zagotovila. In bolj ko se poglabljamo v besedilo igre, bolj zavezujoče postaja Njeno stališče. Prizori, ki jih spremljamo, se odvrtijo med enim samim jogijsko globokim vdihom in izdihom. Njena misel kot vrvica povezuje ta nenavadni konglomerat dramskih prizorov, ki govorijo sami zase.
(Eva Kraševec: Iz negativa v pozitiv, dramaturški zapiski ob Razglednicah)
