Moje drage mulke in mulci iz Viharja,

kaj naj vam rečem drugega kot rad vas imam ...

(Samo mimogrede: pisati pa še vedno ne znam na tak način kot vi. Še zmeraj sem stara šola. Včasih sem pregledoval pogovore v naši messenger skupini in in se čudil svojim sporočilom, ki so med vašimi fonetičnimi, z emojiji in s poslovenjeno angleščino prestreljenimi zapisi izgledala kot nekakšni arhaični spomeniki časom, ko so učiteljice slovenščine lahko še mirno spale na puhastih oblačkih samozadovoljstva. Čudim se, da učiteljice danes ne hodijo naokrog kot zombiji, na robu živčnega zloma, s podočnjaki do zanikanega rodilnika. Ampak to vse skupaj v bistvu sploh ni pomembno.)

Pri vas sem videl veliko drugih, pomembnejših stvari. Videl sem, kako ste se v teh šestih mesecih odprli, kako ste se udomačili na odru, kako z lahkoto delate stvari, za katere se je zdelo, da jih boste s težavo.

Videl sem, kako ste postali samozavestni, kako z občutljivostjo in humorjem osvajate prostor gledališča.

Videl sem, kako ste radovedni, kako ste ustvarjalni.

Bil sem zraven, ko ste postali polnoletni, na odru in v življenju.

Opazoval sem vas, ko ste se sami borili in si izborili, da bi ostali v predstavi, čeprav je že kazalo, da boste morali nehati.

Bil sem zraven, ko ste delili svoja razmišljanja, spoznanja, čustva, svoje skrivnosti. Stvari, ki ste jih povedali ali napisali, so se me globoko dotaknile, ne zgolj z vsebino, pač pa tudi z iskrenostjo, odprtostjo, neposrednostjo.

Bil sem tam, ko ste na vaje prihajali z veseljem in radovednostjo, pa tudi žalostni, jezni, zmedeni. Bili ste smešni in otročji in razposajeni in duhoviti, pa tudi leni in zaspani. Čutil sem strast, s katero ste na vajah delali. Tam sem bil, ko ste prihajali na vaje, čeprav ste imeli teste in spraševanja in treninge in dejavnosti in zaskrbljene starše in prijatelje, ki jih zanemarjate, in nekateri že celo zaresno delo. Prihajali ste na vaje iz Celja, Škofje Loke, Jesenic.

Ne vem, če se bom še kdaj v svojem profesionalnem življenju počutil tako počaščenega, da se sredi zime mulc pelje z vlakom sedemdeset kilometrov v eno smer samo zato, da bi bil na vaji za predstavo, ki jo želimo narediti.

In ne vem, a se bom še kdaj počutil tako odgovornega, da bi to vašo strast do gledališča pripeljal do nečesa, kar bi vam, igralkam in igralcem, in mulkam in mulcem, ki vas bodo gledali, nekaj pomenilo.

Za šest mesecev sem postal vaš nadomestni fotr. Dostikrat sem se vsaj tako počutil, ko sem na vajah tulil, da vam bom zaplenil telefone, če ne boste nehali buljit v ekrane. Ja, počutil sem se tako kot doma, s svojo mulko in mulcem.

Na nek način se je tudi zato začela ta naša skupna pustolovoščina. Ker sem fotr dveh najstnikov. Zazdelo se mi je, da bi lahko bolje začutil, kaj doživljata onadva, in bolje razumel, zakaj to doživljata, če bi z gledališko predstavo raziskoval, kaj se dogaja v najstniških možganih – in zakaj se to dogaja.

In tako sem dobil vas. Pogovarjali smo se, igrali smo se, improvizirali, ogromno ste pisali. Mogoče sem z vami ujel več lepih trenutkov, kot jih zadnje čase ujamejo vaši starši, se več pogovarjal z vami, kot imajo priložnost oni, izvedel več o vas, kot ta hip lahko izvejo oni.

In na ta način sem vzpostavil dialog tudi s svojima mulko in mulcem. Vi ste bili onadva in ste mi povedali več, kot bi mi onadva, in jaz sem bil vaši starši in poslušali ste me bolj kot bi svoje starše.

Vzpostavili smo dialog. Začutili smo se. Razumeli smo se. Povezali smo se. Noro!

Vse to smo prenesli v našo predstavo. Zame je to več kot dovolj. To delo, druženje z vami, ustvarjanje je bilo čista zabava, milina, lahkotnost, užitek.

A se spomnite, ko sem vam na eni od začetnih vaj govoril o tem, da imate privilegij in da bi v Ameriki za delo s profesionalci, z Ano, Sebastjanom, mano, plačali veliko denarja? 

To je sicer res, ampak še nekaj je bolj res. Delo z vami je bil privilegij zame, za vse nas. Privilegij, ki je neprecenljiv. Hvala vam. In rd vs mam.

Pa še kakšen emoji za povrh.

Primož

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)