"Ima i u tome nešto lepo."
To ni drama. To je izpoved. Klic v sili. Dajte mi čik, da dobim diagnozo, medtem ko se slinim zaradi epileptičnega napada. Dajte mi čik in zraven še šibice. Pa še tablete in tonik proti mozoljem.
Predstavljaj si, da si na letališču. Po zlatih treh, štirih, petih urah nesmiselnega čakanja sedeš na nizkocenovnika s še bolj nizkocenovnimi sedeži. Se pripneš in čakaš na pospešek. Letalo je vedno hitrejše. Prilepi te na sedež. In spusti komaj po tem, ko si nekje med oblaki. Semeničeva je očitno pilotka. Bralca prilepi na stol. In ne spusti. Besedni solo, ki te brezkompromisno drži. Ne popušča.
Avtoričina (najbrž) osebna izpoved je nadvse in predvsem turbulentna. Niza diagnoze, občutja in neprijetne dogodke iz njenega otroštva, mladosti in odraslosti, ki nas spravljajo ali v obup ali v smeh. Meje med tem dvojim ni, je zabrisana. Zato ob branju nisi srečen niti obupan. Si tisto vmes – nelagodno zadržan, a hkrati v intenzivnem čustvenem doživljaju. In bereš o božjasti, o tem, kako se je nažrla tablet, pa ni imela dovolj čaja, da jih poplakne, pa jih je jedla na suho in potem spila še tonik proti mozoljem. Pa o tem, kako je doživljala epileptične napade, kako se je slinila, kako so vsi čudežno oslepeli in oglušeli, kako se je njena trpeča vijolična faca vsem gnusila in kako so ji govorili, naj ne hodi v javnost, ker je ljudem neprijetno gledati pobrito glavo. Raje riše oblačke. Oblaček za oblačkom, poscan jogi za poscanim jogijem. Pa ga pač obrneš. Ima i u tome nešto lepo.
Bolj kot sočustvovanje avtorica doseže še boljši in bolj bistven učinek. Po branju drame te prime, da se poščiješ na moralo vseh onih iz rešilca s 6,7 milijarde sedeži. Na vsak sedež posebej. Te prime.
Neposreden, krut (a realen – hm?) umetniški jezik Simone Semenič nas pretrese in šokira. Šokira nas njen pristop, ki nas neprijetno sili v to, da se vsemu smejimo in se kasneje trikrat intenzivneje žremo od krivde in nemarnosti. Malovredneži. Z izjemnim slogom avtorica preizkuša bralčev angažma. Navkljub minimalni uporabi ločil se zdi, da bralec točno ve, kje je pika, kje vejica, kje velike tiskane. Vse se ve. In vse najdeš, še najbolj sebe. Pa četudi nimaš epilepsije, če se nisi nažrl tablet, če ne poščiješ postelje, če ne greš z modricami po otroka v vrtec, se najdeš.
Če pa si najbolj trpeč človek v rešilcu, če obup(a)no kličeš pomoč in dvajsetkrat poščiješ obe strani jogija … Ku*c, ima i u tome nešto lepo!
Hvala čudoviti ustvarjalki Lani Krmelj za štafeto. Predajam jo svojemu najdražjemu kolegu, prijatelju in sodelavcu Domnu Šumanu, ki mi je zapolnil še tisti kotiček srca, za katerega nisem niti vedela, da je prazen. Domen, predajam.
Povezava: Jaz, žrtev