Pogovor z Michele Riml

Ste uspešna kanadska dramatičarka z zavidljivim mednarodnim uspehom. Kje in kako se je začela ljubezenska zgodba med vami in gledališčem?

Iskreno povedano, se je moja zgodba začela lepo in žalostno hkrati. Ko sem bila stara 16 let, mi je oče umrl za rakom. V tistem času sem pogosto špricala šolo in hodila k dramskemu krožku. Mentorica nam je dala nalogo, naj napišemo deset strani dolgo dramo. Napisala sem igro o svojem očetu. Učiteljica jo je poslala na neko tekmovanje za najboljše dramsko besedilo. Zmagala sem, in za nagrado so mojo igro uprizorili na lokalnem gledališkem festivalu. Ko sem videla igralce, kako so oživili mojo zgodbo, je bilo to zame resnično prelomno. Začutila sem povezanost z gledalci in se počutila manj osamljeno v svoji žalosti. Vse od takrat gledališče zame pomeni zmožnost povezovanja ljudi skozi doživljanje človečnosti, ki nam je vsem skupna. To je razlog, zakaj pišem.

Igra Dokler naju seks ne loči je delno nastala tudi na delavnicah v sklopu vancouvrskega festivala Fringe. Kako pomemben se vam zdi stik dramatika z gledališčem?

Zelo pomemben. Vedno ustvarjam v tesni povezavi z režiserjem in igralci praizvedbe. Hodim na vse vaje in pozorno poslušam, kako se odziva občinstvo na predpremierah in na javni generalki. Besedilo včasih spreminjam tik do  premiere.  Gledališče  je  kolektivna  umetnost.  Med  nastajanjem  predstave se marsikaj spreminja, razvija in počasi odkriva. Tudi zato imam rada festival Fringe, ker omogoča podrobno ukvarjanje z besedilom in uprizarjanje z minimalnimi sredstvi. Najprej mora delovati besedilo samo.

Dokler naju seks ne loči obravnava zakonske težave, ki navadno ostanejo skrite za vrati spalnice. Žanr komedije omogoča, da o odnosih in seksu govori izjemno odkrito, brez dlake na jeziku, a z dobršno mero humorja in osvobajajočega smeha. Zakaj se vam je zdela primerna prav komedijska forma?

Natanko  zaradi  tega,  kar  omenjate.  O  resnih  temah  je  lažje  govoriti  skozi smeh. Rada imam gledališče, ki ti skozi smeh najprej odpre srce, nato pa pripravi občinstvo, da začne tudi razmišljati. Razmišljanje brez čutenja namreč ni tako učinkovito. Mislim, da je komedija Dokler naju seks ne loči tako priljubljena ravno  zato,  ker  se  ukvarja  s  temo,  ki  se  je  ljudje  včasih  sramujejo  in  o  njej neradi  govorijo.  Za  marsikoga  je  pravo  olajšanje,  ko  ugotovi,  da  je  njegova ”skrita sramota“ v resnici skupna mnogim. Nedvomno smo se vsi že kdaj spopadali s težavami v partnerskem odnosu. Vsi smo Henry in Alice. Z njuno pomočjo se lahko začnemo smejati sami sebi. Znano pa je, da je smeh zdravilen.

Stereotipi so ključni za dobro komedijo. Alice in Henry sta ujeta v mrežo vsem dobro znanih tipiziranih razlik med spoloma, a njun glavni problem se vseeno izmika primarnemu stereotipu moškega, ki naj bi bil vedno za akcijo, in ženske, ki jo vedno boli glava. Zakaj ste se odločili, da bo Henry tisti, ki mu ni do spolnosti?

Mislim, da na začetku igre nobenemu od njiju ni kaj dosti do tega, da bi seksala. Razlika med njima pa je ta, da je Henry bolj iskren kot Alice, ki sicer govori, da hoče seksati, mislim pa, da to govori predvsem zato, ker je zelo jezna na Henryja, ki se zaveda, da ni, kot se sam izrazi, ”najbolj rajcih“. Nasploh pa se mi je zdelo dosti bolj zanimivo in manj stereotipno, da je Henry tisti, ki se s težavo povezuje s svojo partnerico preko seksa. Moški so namreč pod hudim pritiskom, da morajo biti vedno virilni in se izkazati pri seksu, in to ne glede na to, kaj v resnici čutijo. Alice in Henry nista povezana ne sama s sabo ne drug z drugim. Meni pa se zdi, da se mora človek z leti – če hoče seksati – počutiti zelo povezanega s partnerjem.  Ko si star 50 in več, stvari ne gredo več tako, kot bi pritisnil na gumb. Potrebna je ljubezen, potrebna sta zaupanje in ranljivost. Moški neradi govorijo o tem. Zato sem hotela, da bi Henry spregovoril v imenu vseh moških, ki se spopadajo s tovrstnimi težavami.

S podaljšanjem življenjske dobe in kvalitete življenja v zrelih letih so se bistveno spremenila tudi pričakovanja o tem, kakšno bi naj bilo življenje po petdesetem, ko so (vsaj pri večini ljudi) krediti že (skoraj) odplačani in otroci že (skoraj) pri kruhu. S krizo srednjih let tako pride tudi kriza v odnosu, ki dandanes vedno pogosteje pripelje do ločitve. Strokovnjaki opozarjajo, da temu največkrat botruje nesposobnost dobre in zdrave komunikacije. Tudi Henry in Alice se ujameta v vrtinec medsebojnega obtoževanja in zdi se, da ste se zelo potrudili, da v svojem pisanju niste pristranski. Lahko kaj več poveste o dinamiki komunikacije med Henryjem in Alice in o procesu snovanja in pisanja tega verbalnega pingponga?

Med pisanjem njunega ”verbalnega pingponga“ sem se predvsem zelo zabavala. Henry in Alice sta zabavna človeka, in v jedru njunega zakona vendarle ostaja medsebojna ljubezen. Komedija Dokler naju seks ne loči je nepristranska, ker sta mi oba lika zelo pri srcu, pa tudi zato, ker imata vsak po svoje prav! Ni bil moj namen, da bi napisala igro, v kateri bi udrihala čez moške. Želim si, da se imajo med predstavo fino tudi poročeni moški, ki sedijo v dvorani. Neki psihiater, ki je gledal Dokler naju seks ne loči, mi je enkrat rekel, da sta Henry in Alice optimističen par, ker se še zmeraj borita. Še zmeraj čutita vzajemno strast, le da pride včasih njuna strast na dan na negativen način. In res sem hotela napisati igro o paru, ki je že dolgo poročen in ki noče vreči puške v koruzo in se ločiti, čeprav se oba počutita zafrustrirana in ujeta v rutino. Igra govori o trenutku, ko se odločita, da se bosta rešila iz te ujetosti – in sicer tako, da se bosta soočila s tem, kar čutita drug do drugega, in bosta prevzela osebno odgovornost za to. Mislim, da je kriza srednjih let svojevrstni alarm, ki nas opomni, da je lahko zelo blagodejno, če stvari malce pretresemo, naredimo inventuro in spremenimo to in ono. 

Živimo v dobi priročnikov za samopomoč. Tudi Alice poseže po priročniku Seks za telebane, ki strukturno predstavlja nekakšno hrbtenico drame. Od kod ideja in želja po vključitvi tovrstne literature?

Pojma nimam od kod! Niti tega nisem vedela, da takšna knjiga sploh obstaja. Enostavno sem si jo izmislila. Nekega dne sem dobila idejo za igro in jo začela pisati. Res pa je, kar pravite, da je Seks za telebane struktura in hrbtenica igre.

Obregnete se tudi ob temo zunanjega videza in pritiska medijev ter (potrošniške) družbe, ki s podobami popolnih teles in gladkih obrazov bombardira predvsem ženske. Alice je tako kar precej obremenjena s svojim videzom in starajočim telesom. Kolikšen je po vašem mnenju vpliv Hollywooda ter modne in kozmetične industrije na naše predstave o popolni ženski?

Mislim, da sta vpliv Hollywooda in obsedenost s slavnimi osebnostmi in popolnostjo  zahrbtna  in  vseprisotna  in  da  se  temu  preprosto  ne  da  izogniti. Mislim, da se morajo ženske sprijazniti s tem in si priznati, kako močan je ta vpliv, nato pa se morajo same odločiti, na kakšen način se želijo postarati. Moja mama je stara 80 let in poučuje jogo. Obožuje obleke in skrbi za svojo zunanjost, a ima vseeno zelo zguban obraz. V vsakem življenjskem obdobju pa dobesedno žari. Srečna sem, da imam v življenju tak zgled – žensko, ki se je postarala celovito in elegantno in pri vsem skupaj celo uživala. Predvsem pa tega procesa ni zanikala. Mislim pa tudi, da je res, kar pravi Alice, in sicer, da  ženske  v  določenem  obdobju  postanejo  nevidne.  Zame  osebno  je  to pravi trenutek, da gremo vase, naredimo osebno inventuro in začnemo slaviti svojo modrost in zorenje, ne pa, da hočemo izbrisati njune sledove!

Komedija Dokler naju seks ne loči je dobila tudi nadaljevanje z naslovom Henry in Alice v divjini, v katerem ju finančna situacija po Henryjevi izgubi službe prisili, da namesto drage hotelske sobe preživita dopust v šotoru. Vsebinski fokus se tako premakne s spolnosti na področje finančno varne starosti, kar se zdi naravno in logično nadaljevanje njune zgodbe. Kako to, da ste se odločili napisati nadaljevanje in v katero temo bi zarezali, če bi se odločili napisati še tretji del?

Nadaljevanja nisem načrtovala, potem pa sem nekoč preživela obupne počit­nice v kampu, in že sem v glavi zaslišala Alice, kako se pritožuje. In res me je spravilo v smeh, ko sem si poskušala predstavljati Alice in Henryja, kako kampirata. To je bilo ravno v času, ko so se leta 2008 sesuli kapitalski trgi in se je veliko ljudi srednjega razreda v Severni Ameriki znašlo v položaju, ko bi lahko izgubili pokojnine in bi se morali tako rekoč na novo izumiti. Vedno živimo v nekakšni negotovosti, pa če si to priznamo ali ne. Henry in Alice v divjini govori o soočanju s tem.

Tretji del? Kdo ve ... Mogoče o poroki njunega najstarejšega otroka? Ali pa o smrti. Zelo lepo bi bilo gledati enega od njiju, kako neguje zakonca do smrti. Bi pa bila najbrž to bolj žalostna komedija. Napisala jo bom, ko bom stara 75!

Verjamete v živeti srečno, dokler naju smrt ne loči? Kako je s tem pri Alice in Henryju?

Verjamem v živeti srečno-in-žalostno-in-jezno-in-spremenljivo-in-malo-gor-malo-dol-do konca svojih dni! Nič na tem svetu ne ostane enako, vključno s partnerskimi odnosi. Velik dar je, če znamo to ceniti in sprejemati tudi to, da se bo moj partner spremenil in da se bom jaz spremenila, a se lahko vseeno – ali pa ravno zaradi tega – ljubiva. Kdo pa ve, ali nas smrt res loči, kajne?

Spraševala: Simona Hamer
Prevedla: Tina Mahkota


Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/5485 Kb)