Izhodišče za predstavo mi, evropski mrliči je besedilo Simone Semenič, za katero sta bili navdih predstava Dušana Jovanovića Žrtve mode bum-bum in poezija Srečka Kosovela, ki ga je kot referenco v svojem tekstu uvedla že Simona. Če ti dve deli primerjamo s Kosovelovim opusom, je tisto skupno, na kar naletimo, jasna družbena kritičnost in formalni pogum, od številnih razlik pa je za nas najzanimivejši odnos do (javnega) govora (deklarativne političnosti) ali splošneje: odnos do možnosti za neko boljšo prihodnost.
Predstava se ukvarja s smotrnostjo tako imenovanega angažiranega gledališča in z vprašanjem, kakšen smisel ima ta angažma v sistemu, ki ne samo da ne prepoveduje kritike, ampak jo predstavlja kot bistveni del umetniškega tržišča. V trenutkih krize, ko postaja ta niša vse večja in pomembnejša, je vse bolj jasno, da ne odpira možnosti za spremembe, ampak zgolj omogoča podaljševanje statusa quo. Naše branje Simoninega besedila nas hoče torej soočiti s to impotenco politične volje in z jezikom, v katerem je od tega, kar je nekdaj morda bila politika želje, ostala samo dolžnost – da še naprej govorimo, da še naprej tečemo v krogu – da še naprej »drkamo«. Soočiti se z nihilizmom njenega teksta pomeni pogledati v globino (družbenega oz. uprizoritvenega) polja in prepoznati, kje je življenje in kje pleše nemoč.
