Knjigo je urednica zbirke Petra Pogorevc predstavila skupaj z gostoma Edijem Majaronom in Martino Maurič Lazar, avtorico spremne besede. Knjiga z istim naslovom je izšla leta 2014 v srbskem prevodu Milana Mađareva, toda v Majaronovem delu gre za marsikaj več kot samo priredbo in prevod člankov v slovenski jezik. Iz ene Vere v lutko se je po letu in pol intenzivnega dela razvila popolnoma nova Vera.
Podnaslov dela oziroma njegova zvrstna oznaka je »razmišljanja o lutkovni umetnosti«, kar se kaže tudi v knjigi sami. Majaron je napravil celostni pregled tako zgodovine lutkarstva na Slovenskem in v tujini kot tudi prerez metodologije lutkarstva, zaključi pa s poklonom nekdanjim sodelavcem. Poleg vprašanj, kako, za koga in zakaj, so se udeleženci pogovarjali tudi o precej pomembnih in aktualnih vprašanjih za slovensko lutkarstvo in njegovo prihodnost. Tako Majaron kot Maurič Lazar sta vsestranska lutkovna umetnika, prav tako pa tudi pedagoga. Kakšna je v bistvu razlika v pogojih za ustvarjanje nekoč in danes? Majaron pravi, da največji problem trenutno ni hiperprodukcija, zaradi katere imajo ustvarjalci manj časa za pripravo (študijski proces uprizoritve načeloma ne traja bistveno več kot en mesec), saj je tudi on imel po pet premier na leto. Je pa res, da je nekaj svojih idej razvijal več let in so do realizacije bile izdelane do potankosti.
Danes, ko je izključno lutkovnih ustvarjalcev še izjemno malo, je to pri določenih režiserjih še mogoče, jih pa je premalo, da bi na njih slonel repertoar, kaj šele, da bi po njih lahko naredil celostno sliko stanja. Lutkovni umetnosti v Sloveniji se že skoraj ves čas namenja bistveno premalo pozornosti, predvsem v izobraževalnem smislu. Do uvedbe magisterija iz igre z lutko (pa še ta traja skromno eno leto) na bolonjskem sistemu se je bilo v Sloveniji praktično nemogoče formalno izobraževati na tem področju. Ampak tudi te možnosti nimajo vsi.
Kaj pa režiserji in dramaturgi? Majaron je med drugim izpostavil tudi vedno večji monopol teatra animiranih objektov in namiznih lutk. Predstav z marionetami ali javajkami je vedno manj, krivda je deloma tudi na plečih sistema, ki ne dopušča več tako dolgotrajnih (v kapitalizmu se temu reče »zamudnih«) študijev. Drugi razlog pa je pomanjkanje poznavanja zakonitosti bolj tradicionalnih oblik animacije. Nekaj besed je bilo posvečenih tudi zgodovini lutkarstva na Slovenskem ter Majaronovemu delu, saj je na profesionalno režisersko pot stopil prav v Mariboru, skoraj desetletje pred prebojem v Ljubljani.
Celo kariero sta mu ob strani stala, ga podpirala in z njim soustvarjala tudi Agata Freyer ter Matjaž Loboda, ki jima je knjiga (pa še komu drugemu) tudi posvečena. Ob koncu pogovora je beseda padla tudi na nujnost izvedbe simpozija o pristopih k uprizoritvam in pregledu možnosti za ustvarjanje na neinstitucionalni sceni, ki je še bolj podhranjena kot institucionalna. Mogoče pa bo to izvedeno že na prihodnjem, jubilejnem 10. bienalu.
***
Tekst je nastal za festivalski blog, ki nastaja v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment.
Mentorica seminarja in urednica bloga je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek. Sodelujejo: Tjaša Bertoncelj, Katja Gorečan, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc