V zadnjem času se s čedalje več ljudmi pogovarjam o tem, kako smo se prvega zaprtja pred enim letom v bistvu razveselili (to govorim iz perspektive osebe brez otrok in z rednim prihodkom). Prisiljeni smo bili za nekaj časa zaustaviti hiperprodukcijo, v kateri živimo, in nekaj časa je bil ta prisilni dopust super. Več časa smo namenili skrbi zase in za dobro počutje, poklicali ljudi, s katerimi se sicer manj slišimo, prebrali knjige, za katere prej ni bilo energije. Itak je bilo začasno, do poletja bo že vse mimo in si ta dva meseca lahko malo spočijemo. Od tega je minilo eno leto in to ni več prijeten počitek, temveč vojno stanje. Naša nova realnost je bila do lani najhujša oblika kaznovanja, ki jo civilizacija pozna. Volja do kuhanja, branja, teka, joge, koncipiranja novih projektov in gledanja arhivskih posnetkov me je že davno minila.
Rada bi gledala predstavo, magari najslabšo predstavo vseh časov, katerokoli predstavo, ki bo igrana v živo pred živo publiko.
Rada bi po predstavi diskutirala z ljudmi, ki jih tam srečaš, in pred Staro elektrarno visela, dokler me ne prosijo, da grem, ker bi šli spat, ne pa, ker se moramo poskriti zaradi policijske (opa, sori, epidemiološke) ure.
Rada bi plačala absurdno visoko ceno za vstopnico za kino in gledala najbolj klišejski blockbuster.
Rada bi imela možnost organizacije, da vsaj približno vem, na katere razpise se prijaviti in kje iskati projekte, da ne bom potem obtičala v stanovanju in zapravila kup časa za pridobivanje štipendije, ki jo bo treba vrniti, če te prakse v tujini ne opravim.
Rada bi šla na obisk k prijateljem v tujino.
Rada bi jedla kosilo v mestu za mizo in ne na klopci na železniški postaji.
Rada bi šla na sprehod, ko me zagrabi tesnoba, tudi ko se to zgodi po 22.00.
Rada bi nehala paničariti, če na vlaku sedi nekdo brez maske.
Rada bi s prijatelji v lokalu nazdravila na vse naše uspehe.
Rada bi svoje dostojanstvo nazaj.