Aleksandar Popovski je v Sloveniji prvič režiral leta 2001, ko je v SNG Maribor Drama na oder postavil Cervantesovega Don Kihota, ter se tja vrnil še dvakrat: z Drakulo Dejana Dukovskega (2002) ter z Nevarnimi razmerji v lanski sezoni. V SLG Celje je režiral predstavo Blazinec po besedilu Martina McDonagha (2003) in Grumov Dogodek v mestu Gogi (2007). Slovenski gledališki prostor so zaznamovale predvsem njegove režije v SNG Drama Ljubljana, kjer je začel leta 2005 s predstavo Za zdaj nikjer Ane Lasić. Vrnil se je z dvema velikima uspešnicama, štiri leta kasneje z Barčico za punčke na sceni Male drame ter leta 2010 s Strindbergovo dramsko trilogijo V Damask.

V mnogih intervjujih ste zapisali, da vam je pri nastajanju predstave najpomembnejši odnos do realnosti in delo z igralci. 

Zame je »realnost« nekaj, kar se spreminja glede na obdobje, saj dvomim, da ima človek samo eno okupacijo v življenju, ki ga spremlja ves čas. V mladosti sem verjel, da obstaja ena gotovost, ki je stalna, ampak potem spoznaš, da podpišeš pogodbo z Mefistom na vsakem križišču življenja, in teh je mnogo ... Trudim se, da tisto, kar je v določenem trenutku zame pomembno, prenesem tudi na oder in se s tem ukvarjam kot z nekim dominantnim problemom, ki ga potem razrešujem s sabo in z igralci. Vedno sem na gledališče gledal kot na skupinsko delo, kjer nič ni odvisno samo od mene. Zame je pomembno, da delam vsako predstavo, kot da ni bilo ničesar pred tem in kot da tudi za tem nič ne pride, in šele tako lahko postane ukvarjanje z gledališčem skrajno fatalno. Vedno sem bil bolj človek čustvenega kot racionalnega, ker mislim, da čustveno samo najde pot do razuma. 

Do česa v času nastajanja uprizoritve kot režiser čutite največjo odgovornost?

Glavno se mi zdi, da povem zgodbo in na ta način prenesem določen tip čustev, emocij med ljudi. Nazadnje sem se z Igorjem Samoborjem pogovarjal o tem, da ni nujno, da igralec na odru joka ali se smeji, važno je, da to počne publika. Vsi smo gledali ogromno predstav, kjer ljudje jokajo na odru in nihče v dvorani.

Če je včasih pračlovek sedel ob ognju in govoril zgodbe, s katerimi je inspiriral ljudi okrog sebe, si to danes jaz želim početi z občinstvom.

Veliko mislite na gledalca?

Seveda veliko mislim na gledalce in na kakšen način jim zgodbe, ki jih pripovedujemo, podati. Moramo se zavedati, da je gledalec danes izjemno zahteven, saj je že imel daljinec v roki. Ko ga enkrat pograbi, ve, da lahko z njim menja vse, kar se dogaja pred njim, kadarkoli si zaželi. Ne glede na to, kako se predstave lotiš, je naš cilj vedno doseči publiko in ji poslati neko sporočilo.

Kako pomembna in zavezujoča je navadno vizija predstave, njena prvotna zasnova? V kolikšni meri sovpada oziroma se odmika od realizacije? 

Zdi se mi, da je to nekaj, kar je odvisno od tega, kje delaš in s katerim materialom se ukvarjaš. Ne verjamem v stroga pravila in ravno zato me gledališče vsakič znova preseneti. Režiser seveda mora imeti začrtano pot, a to predvsem v smislu, da veš, zakaj nekaj delaš, tako da je gotovo najpomembneje, da veš, kaj hočeš povedati in kaj ti to pomeni, ne pa toliko to, da imaš izoblikovan koncept, saj te ta hitro omejuje. Videl sem veliko predstav, katerih ustvarjalci so bili tako predani konceptu, da je bilo to vse, kar je na koncu od predstave ostalo. Glavno je, da vsi vemo, kakšno zgodbo podajamo in da jo podajamo skupaj. To je proces, za katerega ni nujno, da se mu bodo vsi predali do konca, ampak več kot je ljudi z isto zgodbo, močnejši bo projekt. 


Fotografija z vaj uprizoritve. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Na oder ste postavili že zelo veliko različnih tekstov, zdi se, da vam niso tuje pisave ne klasičnih ne sodobnih avtorjev. Kaj je tisto, kar vas pri tekstu pritegne, dovolj vznemiri, da si ga zaželite uprizoriti?

Če razložim s primerom – pred enim letom sem prvič po dolgem času spet delal v Makedonskem narodnem gledališču. Ukvarjati sem se hotel s tamkajšnjim (pa tudi nasploh) zelo aktualnim problemom licemerstva v naši družbi pa tudi v mojem poklicu, torej v gledališču, saj se je ogromno umetnikov začelo ukvarjati s politiko. Začel sem z idejo, da bi naredil Molierovega Tartuffa, pa sem se potem spomnil, da najboljši tekst o hipokriziji pove Don Juan v svojem končnem monologu. Zato sem si rekel, da bom povedal zgodbo o Don Juanu z njegovim zadnjim besedilom, ki se spremeni v Tartuffa, ter z njim nadaljeval. Potem pa sem odkril tekst Bulgakova z naslovom Življenje Moliera, kjer skozi tekst o Molieru Bulgakov govori o svojem odnosu do Stalina in licemerstva, tako da sem se na koncu odločil za to kombinacijo – Bulgakov skozi Moliera. Glavna tema, s katero sem se hotel ukvarjati od začetka, je ostala ista, akterje pa sem premešal. Ideja je torej bistvena, ona sama pa išče način, na katerega bo najbolje zaživela. Obstajajo teksti, ki sem jih delal včasih, pa jih danes ne razumem, ampak takrat sem jih do potankosti, in to je najvažneje. Velikokrat tudi berem besedilo, ki mi nič ne pomeni, pa se leta kasneje spomnim nanj in me nekaj pritegne. Na primer Trilogija o junaškem življenju malomeščana, ki jo v tem trenutku delamo v MGL, je zelo zanimiva zgodba, ki jo je Sternheim napisal pred stoletjem, pa se vendar zdi, kot da je napisana popolnoma za danes – razpad sistema in prevlada pohlepa.

Kakšna je danes vloga, pomen in smisel gledališča? 

Trdim in vedno bom, da je gledališče danes zelo pomembno in da je v teh časih nujno, ob tem pa se moramo zavedati, da je zaradi nas samih izgubilo svoje možnosti in moč, ker smo to prepustili nečemu drugemu. V nekem trenutku, ker se je to bolj prodajalo, smo dobili tako imenovano aktualnost na silo, ki je pomenila, da moraš biti angažiran za vsako ceno, in to je približalo gledališče televiziji, časopisom in s tem vsakdanjosti. Prav na ta način gledališče popolnoma zbanaliziramo, saj izgubimo distinkcijo z drugimi mediji. Postavi se vprašanje: zakaj bi šli ljudje potem v gledališče in ne bi raje prižgali televizorja?

Tu smo se izgubili in ubrali napačno pot, a po drugi strani verjamem, da teater prinaša nekaj drugega – bral sem zgodbo o zelo spoštovanem Arabcu, ki ga je obiskal njegov učenec in ga vprašal, kakšen naj bo pravzaprav njegov odnos do teatra? Učitelj ga seveda vpraša, kaj gledališče pomeni, in učenec mu odgovori, da je to ustanova, v kateri je oder in vanj vstopi publika, tudi stoglava. Ko ga spet vpraša, kaj tam počnejo, učenec pove, da tam sedijo, gledajo in poslušajo. In ko ga vpraša, če so ljudje takrat mirni, in mu učenec pritrdi, mu učitelj odvrne, da je to nekaj fenomenalnega. Da obstaja ustanova, v kateri so ljudje vsak večer po nekaj ur tiho in ne uničujejo ničesar, ne škodijo nikomur, ampak so mirni. In to je ta nujnost gledališča, še več, pri tem, da vsak večer nekaj sto ljudi preživi v gledališču, bi se po mojem mnenju moralo vztrajati.

Ukvarjate se tudi s filmsko režijo, za vse tri celovečerce pa ste napisali scenarije. Kdaj razmišljate o pisanju dramskih tekstov?

To je gotovo dobro vprašanje. Samo enkrat sem delal po približno lastnem tekstu, ko sem adaptiral Metamorfoze od Ovidija, ampak prav resno se v to nisem nikoli spustil. Morda enkrat, ko bom starejši.

Pred Misterijem buffo ste v SNG Drama režirali Strindbergov V Damask, ki se začne in zaključi z repliko »Kakšna šala, če življenje jemlješ resno, in kakšna resnost, če se šališ«. Že sam naslov predstave je oksimoron – povezava srednjeveškega misterija s klasično opero buffo.  Smo v svojem bistvu res tako protislovni, je ta kontradiktornost nekaj, kar nas v temelju definira in na kakšen način pravzaprav?

Sam se vedno ustrašim ljudi brez humorja, po mojem je svet brez humorja pravi horror. Ljudje, ki življenje jemljejo preresno, so zame nevarni, zato mislim, da je igra najpomembnejša in da se človek mora igrati. Ne samo igralci na sceni, tudi mi vsi, gledališčniki, profesorji, študentje, delavci, vsak človek se mora z življenjem in v življenju igrati. Rad imam to dvojino, v sebi nosi nekaj, podobnega mojemu razumevanju sveta – svojevrsten misterij buffo. Zato se mi zdi tudi V Damask tako izjemen tekst, saj je resen ep, ki igrivo razume življenje. 


Fotografija z vaj uprizoritve. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Nevarna razmerja, ki smo jih videli v SNG Maribor, so nekakšen glasnik francoske revolucije, Strindberg je z Damaskom smatran kot napovedovalec avantgarde, zaključujemo pri Majakovskem kot slavitelju revolucije. Zelo izrazit je vzorec »oblikovanja novega sveta«, kajne?

Že kot otrok sem se navduševal nad protestnimi gibanji leta 1968, Che Guevara je visel na moji steni, poslušal sem Azro in tako naprej. To so neke reference, ki mi še danes ostajajo pomembne. Ob tem veliko premišljujem o času, v katerem živimo, ki se zdi kot prihod konca in poln groze, vseeno pa v sebi skriva zelo pozitivno lastnost, saj prinaša nekaj novega. Potrošili smo vse, kar smo imeli povedati o tej družbi in sistemu, ki nam vlada – ta pa zdaj žre samega sebe. Najslabše, kar se nam dogaja, je to, da se ne sprašujemo več, zakaj neke stvari sploh počnemo – zakaj plačamo telefone, zakaj uporabljamo internet, zakaj nekateri nimajo za kruh. In ko bomo nekega dne sposobni »zrušiti« ta vprašanja ter si jih ponovno zastaviti, bomo stopili v neko novost – nehali bomo dojemati demokracijo tako banalno, kot jo trenutno, saj je to, kar danes živimo, samo še utopija demokracije.  

Miklavž Komelj v gledališkem listu Misterija buffo zapiše: »Majakovski se, kot poudarja Jakobson, v vsej svoji poeziji bori proti vsakdanjosti. Hoče razstreliti časovni kontinuum. Ne gre za nekakšno kaotično anarhistično uporništvo. Gre za vzpostavljanje subjektivnosti v razmerju do dimenzij, ki so večje od človeških. Majakovski se je laže pogovarjal z veličastnimi stavbami kot z ljudmi. In še laže s Soncem – ki ga je nekoč med slikanjem plakatov za Rosto povabil na čaj.« Kaj pa je po vašem mnenju v današnji vsakdanjosti tisto najbolj pereče, proti čemur se je treba boriti?

Preveč smo si začrtali to prepričanje, da obstaja samo ena možnost in da sploh ni več opozicij. Že ruski pisatelj Daniil Kharms nas uči, da obstajajo čudeži na zemlji in da se težave pojavijo takrat, ko človek vanje neha verjeti. Če pogledava čisto zgodovinski primer – ideologijo smo zrušili, ko je padel berlinski zid, komunizem in tako naprej. Porušili smo torej eno stran, in s tem so se določeni svetovi končali, obstaja pa naše prepričanje, da nam je ostala samo še stran liberalnega kapitalizma in da se je moramo zato držati do skrajnosti. Verjamem in upam, da nas čaka novo obdobje in s tem nov človek.

Navodilo Majakovskega gre v smeri, da naj vsaka uprizoritev obdrži »pot« (formo), a naj zamenja »pokrajino« (vsebino), torej naj bo vsebina posodobljena in naj se spreminja glede na čas in okolje. Kam je bila vaša »revolucionarna pot« usmerjena v tokratni uprizoritvi, kaj je danes obljubljena dežela?

To spoznavanje Majakovskega je bil strašno zanimiv proces, in če ne bi imel svoje »družine« iz ljubljanske Drame ob sebi, tega gotovo ne bi zmogel. To je izjemna ekipa, ki je z menoj stopila v tekst, ki se ga v osnovi redko kdo loti. Prva izvedba Misterija buffo je bila Majerholdova. Doživela je mogoče eno ponovitev in bila popolna katastrofa, v drugo mu je malo bolje uspelo. Treba se je zavedati, da je vse skupaj napisano popolnoma noro – liki padajo z neba, letijo, mroži se sprehajajo naokrog. Zanalašč je bilo besedilo pisano megalomansko, mi pa smo ga prevedli v naš čas in izkoristili njegovo najboljšo lastnost – to, da je Majakovski namreč zapisal čudovit misterij. Človeštvo, popolnoma različni ljudje s celega sveta, se znajdejo na severnem polu, na zadnjem koščku zemlje, ki še obstaja. Ko ta košček izgubijo, plujejo s čolnom in se dogajajo čudne stvari, potem grejo skozi pekel in raj ter se spustijo v boj z razpadom, da jih na koncu pričaka obljubljena dežela. To potovanje je bilo res zanimivo, saj smo potovali skozi človeške karakteristike, ki jih opažamo danes, edina težava pa je bila, da je obljubljena dežela v besedilu komunizem, kar smo morali danes spremeniti.

Je pa res, da če bi vedel, kaj je obljubljena dežela, bi bil zelo bogat človek, predvsem pa bi bil zdajle tam. Poznam pa svoj lastni sanjski svet, in ta je prikazan na odru. 


Fotografija z vaj uprizoritve. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Osebe Misterija buffo ste z več kot osemdeset likov strnili na enajst predstavnikov na odru, prototipov človeštva, ki orisujejo neke tipične predstavnike sedanjosti. Ste pa mednje uvedli tudi Igralko, ki je v izvirniku ni – zakaj?

V tem čudovitem misteriju sem se ukvarjal s tem, kakšen tip ljudi bi vzel s seboj na »zadnjo pot«. V drami se znajdejo seveda različni ljudje, od zakoncev, revežev, duhovnikov in tako naprej, a ker izhajam iz gledališča, sem moral dodati še ta lik Igralke. To je sicer nekaj, proti čemur se Majakovski sam bori, saj na primer resnično ne mara Čehova, jaz pa sem v zgodbo načrtno postavil igralko, ki je igrala v Čehovu. Zabavno je, saj to vlogo igra Silva Čušin, katere prva vloga je bila dejansko v Utvi. 

V naslednji sezoni si bomo v Mestnem gledališču lahko ogledali vašo deseto predstavo v slovenskih gledališčih, Trilogijo o junaškem življenju malomeščana nemškega avtorja Carla Sternheima. V čem je to besedilo v tem trenutku za vas vznemirljivo?

Drama orisuje naravno stanje človeka in cikličnost življenja. Zgodba govori o ženski, ki izgubi spodnjice ravno takrat, ko pride mimo kralj. Na ta način se začne zaplet, ki vznemiri moža, in temu sledijo določene posledice. V drugem delu, ki se imenuje Snob, gledamo sina družine, ki je zelo uspešen in ves čas napreduje, tretji del pa prikazuje sina kot starca in razpad družine in okolja ter vlogo pohlepa. Na tak način prikazujem življenjski ciklus, ki je univerzalen, in zato se v tem trenutku nimamo česa bati, saj tudi po propadu spet »padejo spodnjice« in vse se začne na novo. Tako mora biti.