Maša Pelko, SiGledal, 27. 8. 2013

"A ni škoda, da država propada, pa je polna takšnih talentov?"

Mladi levi, peti dan … Današnji večer smo se spraševali po preživetju – “Ali lahko umetnik preživi v današnjem svetu?” skozi perfomans A Living Documentary Cynthie Hopkins in “Ali lahko kdorkoli preživi v Sloveniji?” s predstavo Gremo vsi!
:
:

foto Maša Pelko

Cynthia Hopkins je predstavila svoje delo v nastajanju, ki je strukturirano kot talk show štirih različnih predstavnikov družbe, ki bi jih lahko razumeli tudi kot avtoričine alterege. Neizbežno v vsaki figuri, ki jo odigra, ostane vprašanje o umetniku – o njegovi želji, njegovih možnostih in njegovem ustvarjanju. Vprašanje o tem, ali se je vredno boriti, in če, za kaj sploh?

Predstava Gremo vsi! Mareta Bulca pa je tista, ki je že pred nekaj meseci streznila slovensko sceno s preprostim ukazom: “Ven! Gremo vsi, ven!” in je tista, ki je najbolj učinkovito predrla nevidno steno med glasbo in gledališčem. Glasba napolni telesa, na videz absurdni dialogi pa razum, in učinek je vprašanje, ki se postavi samo od sebe – kaj se nam je zgodilo? In kaj nas sploh še čaka?

Obe predstavi druži občutek odgovornosti in želja po odgovorih, zato sprejmeta tveganje in postavita vprašanja. Prav z dejanskimi povpraševanji iz predstav pa sem nagovorila obiskovalce.

Kot se vpraša Cynthia Hopkins – mar res prihajamo v čas, ko je človekova identiteta določena s poklicem in njegova vrednost z zaslužkom?
Ajda: Človek naj ne bi bil določen s svojim poklicem, samo po drugi strani pa je vedno bilo tako, da je človek tisto, kar počne. Konec koncev, ko spoznaš nekoga, je eno prvih vprašanj vedno: “Aha, kaj pa počneš v življenju?”. In gotovo devetdeset odstotkov ljudi odgovori z imenovanjem poklica, študija, izobrazbe. Tako da očitno se že sami definiramo in popredalčkamo.
Matej: Uf, tole z zaslužkom je seveda čisto zgrešeno. Kar se mi zdi grozno, vendar je danes to že neko splošno vedenje, koliko ima kdo denarja, koliko kdo zasluži. Ne vem, ko sem bil jaz otrok, je bilo to čisto postranskega pomena, ne spomnim se, da bi kdaj govorili o tem, zdaj pa moji otroci, ki so v osnovni šoli, velikokrat rečejo: “Ja, od tega sošolca starši so pa ful bogati,” ali pa: “A veš, da oni nimajo denarja.” Žalostno.

V performansu A Living Documentary lahko zasledimo Beckettov citat “Fail. Fail again. Fail better”, zaključek pa skozi osebno zgodbo poudari, da je najboljša stvar, ki se je nastopajoči zgodila, prav propad. Je res tako?
Leon: A v smislu, da moraš pasti, da se naučiš vstati? Najbrž bo že res. Se bova pa oba strinjala, da je to lažje reči, kot storiti. Prepričan sem, da je vsak, ki se je po propadu ponovno ustvaril in zaradi tega dosegel velike stvari, srečen, da se mu je to zgodilo, dvomim pa, da bi kdorkoli zavoljo tega zdajšnjega uspeha hotel še enkrat ponoviti svoj stari propad. To niso majhne stvari – propasti, izgubiti vse. 
Manja: Se strinjam, seveda. Vedno sem bila mnenja, da je mogoče “trdno hišo” zgraditi samo na popolnoma porušenih temeljih, ne moreš je malo podreti pa dozidati novega nadstropja. Isto je s človekom, kajne?


A Living Documentary / foto Maša Pelko
Na drugi strani nas Gremo vsi! nagovori neposredno, gleda v oči in vpraša: »Zakaj živiš v tej državi?«
Nina: Glede na to, da to vprašajo tudi nastopajoče, bi težko našla odgovor, ki ga niso že uporabili na odru, pa vendar mi je najbližje ta, da se nekje pač rodiš. Vem, grozljivo se sliši, ampak res verjamem, da če ne greš kot mlad, enostavno ostaneš. Družina, prijatelji, komfort, služba. Saj to ne pomeni nujno, da si srečen. Pomeni pa, da imaš dom. In danes je to veliko.
Varja: Saj grem, čez mesec dni odhajam na podiplomski študij v Latvijo. Mogoče ravno zato ni bilo lahko gledati te predstave, ker se ne morem otresti občutka, da bi morala občutiti odgovornost do države, kjer sem se rodila in ki jo zdaj zapuščam. No, morda pa pridem nazaj. Samo še težje kot oditi se je vrniti, a ne?

Oder daje privilegij ugašanja in prižiganja luči, popravljanja situacij, ponavljanja dialogov. Predstava Mareta Bulca to večkrat, a vedno učinkovito, stori s preprosto frazo “Jaz hočem začet’ na novo. Lahko?
Jure: To pomeni presekati tisto, kar imamo zdaj? Ne bi mogel reči, da bi si upal, ker sem kot posameznik preveč vpet v to, kar sem in kar sem ustvaril, kar imam. Morda se to dogaja evolucijsko – da pa bi kar začel od začetka in predvsem bil sposoben pozabiti vse tisto, kar je bilo prej, pa mislim, da ni možno. 
Eva: Če bi izgubil spomin, ja. Sicer ni mogoče.
Dario: Misli, da se da. Samo se moraš zavedati dveh stvari – da žrtvuješ prav vse, kar poznaš, predvsem pa, da ne moreš nikoli več nazaj na staro. 

Gremo vsi! se zaključi z jam sessionom, improvizirano glasbeno točko, ki je odvisna od naključnih izbrancev iz publike. Tokrat sta se nastopajočim kot del benda na odru pridružila pevka in kitarist. Eva, obiskovalka, ki je prijela za mikrofon, je glasbi sledila z izmišljenim verzom “Ali sem tesnobna ali me samo lulat tišči?” Torej?
Hana: Jaz mislim, da sta to dve predispoziciji človeka – da mora hoditi na stranišče in da je tesnoben. Zdaj, potrebam se moramo podrediti, tesnobi, upam, da ne. Resnično upam, čeprav vedno bolj dvomim, da se je tudi tej mogoče izogniti.
Blaž: Kako neverjetna je bila ta zadnja improvizirana točka! Raje ne bi odgovarjal na to vprašanje, se mi zdi, da mora ostati brez odgovora. Sem pa takoj pomislil, da naslednjič, ko mi bo kdo rekel “Moram lulat”, ga bom vprašal, če ni morda tesnoben (smeh). Vrhunski večer!

Odgovore na zgornja vprašanja sem iskala pri naključnih obiskovalcih, je pa med predstavo za mano sedel moški, ki je po aplavzu rekel prijatelju: »A ni škoda, da država propada, pa je polna takšnih talentov?«
In na to vprašanje želim odgovoriti sama: Ja. Škoda je.

Mladi levi

Povezani dogodki

Maša Pelko, SiGledal, 29. 8. 2013
Umazanija človeka, na radiu
Maša Pelko, SiGledal, 1. 9. 2013
O čem sanjajo predstave?
Maša Pelko, SiGledal, 31. 8. 2013
Umetnost imamo zato, da ne bi umrli od resnice
Maša Pelko, SiGledal, 24. 8. 2013
Intimna katastrofa v kabaretu
Maša Pelko, SiGledal, 26. 8. 2013
»Super so ti Mladi levi, moram reči«
Maša Pelko, SiGledal, 1. 9. 2013
O čem sanjajo predstave?
Maša Pelko, SiGledal, 8. 4. 2013
“Hudič v božji podobi režira naš konec”