Čez poletje sem na pobudo Mihe Mareka (hvala Miha!) prebrala lepo število dramskih tekstov in se odločila v svoji refleksiji izpostaviti dve avtorici: Tjašo Mislej in Katjo Gorečan. Obe sta me prepričali z lucidno aktualnostjo, s povsem različnima, a v obeh primerih izstopajočima dramskima pristopoma.
Ob prebiranju njunih tekstov mi je v spomin prišla trditev Margaret Antwood, da zdaj niso časi za realizem. Tudi pri izbranih avtoricah je očitno, da umetniško upodabljanje obstoječe stvarnosti zahteva drugačne, bolj radikalne pristope. Obe avtorici v svojih tekstih reflektirata nekatere probleme sodobne družbe: naraščajočo individualnost, ignoranco, otopelost in medijsko vsiljevanje vzorcev obnašanja.
Pri Tjaši Mislej gre, podobno kot pri zgoraj omenjeni avtorici, katere citat sem si sposodila, za antiutopijo, medtem ko Katja Gorečan ustvarja s prepletanjem izpovednih in dramskih elementov, kar je redkost v slovenskem prostoru in predstavlja izziv za uprizoritev. Pri prvi gre za domiselno in odlično strukturirano kritiko družbe, pri drugi za liričen, mestoma fantastičen, a zato nič manj kritičen odziv nanjo.
Dramsko pisavo Tjaše Mislej lahko spremljamo skozi antiutopijo Panj in radijsko igro Grške počitnice. Posebej bi priporočila slednjo, ki z minimalističnim slogom sopostavlja dve junakinji iz različnih svetov na dveh različnih ladjah. Ena je na luksuznih počitnicah, druga upa na golo preživetje. Zastavlja se neprijetno vprašanje, ali nas udobje dela apatične in ali je to udobje na račun trpljenja soljudi drugod po svetu. Vrednost človeškega življenja je na žalost odvisna od geografije.
A tudi na Zahodu se nam ne bo kmalu godilo nič bolje, kakor ista avtorica pokaže z dramo Panj, v kateri so brezposelni obravnavani kot odvečni državljani, ki jih bodo preprosto, tiho in učinkovito likvidirali. Črn scenarij, ki mi je zazvenel srhljivo blizu.
Katja Gorečan nastopa z dramsko pisavo, ki je po svojem izpovednem potencialu zelo blizu lirski govorici. O njeni koreopesmi Neke noči neke deklice nekje umirajo in fantastičnih, pravljičnih elementih v njenem bistvu je v tej rubriki že pisala Lejla Švabič, zato sama v branje priporočam njeno drugo besedilo.
Trpljenje mlade Hane je najprej izšla kot pesniška zbirka, vendar je v njej opaziti tako pripovedne kot dramske prvine. Celoten tekst je sočna mešanica različnih zvrsti in žanrov in jo izpostavljam, ker pomeni precejšen izziv za uprizoritev. Lahko bi rekli, da gre za monodramo o odraščanju, ali kot avtorica zapiše ob koncu teksta, ko se zgodi metafikcijski preobrat, za soočenje s svojo svinjarijo in strahovi.
To je humorno besedilo brez dlake na jeziku (če jo tam slučajno ima, to tudi zapiše) in Hana je junakinja, ki v bralcu zlahka vzbudi simpatijo, hkrati pa avtorica z vdori realnega in s ponekod ostrimi robovi poskrbi, da ne gre za golo identifikacijo, ampak za večplastno branje, ki da misliti o temeljnem, intimnem doživljaju spopada med jazom in svetom, ki je vsakič drugačen, vsakič boleče resničen. Prav rada bi tale tekst prav kmalu videla na odru!
Štafeto predajam režiserki Brini Klampfer, ker me zanima, kaj jo bo v tem trenutku prepričalo, in ker bo morda našla kak nov navdih za svoje prihodnje projekte.
Povezave: