1.
Ko je John Updike leta 1984 izdal Čarovnice iz Eastwicka, je svojo bralsko publiko, vajeno predvsem junaka Harryja "Rabbita" Angstorma, nekoliko presenetil z izbiro tematike. Pravljično-mitološke razsežnosti čarovništva v Updikovi obdelavi postanejo (magično) realistične, njegove tri junakinje Alexandra, Jane in Sukie pa so točno to, kar pravi naslov, čarovnice iz Eastwicka. Take, ki lahko letijo, čarajo, se lotevajo ljubezenskih urokov, znajo biti tudi okrutne in živijo v Eastwicku: malem, zakotnem, morale polnem izmišljenem ameriškem mestecu, kjer se nič pretresljivega ne dogaja. Razen tega, da ga vsake toliko prevetri vzhodni veter (east wind), ki v tem delu ZDA ne velja za nič kaj prijetnega in dobrega. In prav zato je John Updike svoje čarovnice postavil v Eastwick, in ne na primer v Westwick, sámo mesto pa umestil na Rhode Island, kamor so izgnali puritanko kolonialne Amerike Anne Hutchinson, leta 1637 obtoženo nepokorščine (torej čarovništva), ki jo pisatelj kot nekakšno pramater v romanu tudi omenja. Eastwick torej svoji umirjenosti navkljub v drobovju skriva nekaj nadrealnega, nekoliko umazanega, mitološkega, čarovniškega, povezanega z naravo, česar se nosilke te skrivnosti dobro zavedajo.

Updikove čarovnice so svoje moči pridobile šele s samostojnostjo, bodisi ločitvijo ali smrtjo moža, kar med drugim pomeni, da so osvobodile svojo seksualnost. Vse tri, ena blond (Alexandra), druga črna (Jane), tretja rdeča (Sukie), so kot nekakšne vešče, ki stojijo okoli ognjišča z bakrenim loncem s paradižnikovo mezgo in kuhajo kdo ve kakšne ljubezensko-afrodizične napoje, vmes pa srkajo martini ali vodko in čakajo na svojega zapeljivca. Tistega, ki bo zapeljal njih, ne one njega. V njihovem čarovništvu ni ničesar, kar bi jih vezalo na aktivizem sedemdesetih oziroma šestdesetih let (dogajalni čas romana); ne zanima jih zdravljenje Zemlje, komuniciranje z "veliko boginjo", ne poznajo new age filozofije, bolj so podobne čarovnicam 17. ali 18. stoletja, ki so s hudičem sklenile peklenski pakt. Njihova srečanja spominjajo na sabat (čarovniška zborovanja, na katerih je bil prisoten tudi hudič in so se godila ob četrtkih ponoči na nenavadnih, srhljivih krajih, kjer so kuhali mazila za letenje in mešali napoje), niso jim tuji uroki ljudi in živali, najstarejša in najmočnejša med njimi, Lexa, je močno povezana z naravo in tudi objestne usmrtitve kakšne mimoidoče veverice je ne motijo. Vendar so njihove čarovnije vse do prihoda Darryla Van Horna – s katerim se roman tudi začne – precej nedolžne in usmerjene na zapeljevanje (poročenih) moških Eastwicka, občasna letenja ob polni luni in kratkočasenja z malimi uroki. Z Darrylovim vstopom v njihova življenja pa se igrivo kratkočasenje ob urokih spremeni v zlonamerno čarovništvo (maleficio), zaradi katerega najprej umreta Felicia in Clyde Gabriel, potem pa še njuna hčerka Jennifer, ki se jim je zamerila, ker se je poročila z Darrylom. Na koncu Darryl pobegne s Chrisom Gabrielom, Jenniferinim bratom, naveza treh čarovnic razpade, Lexa in Jane se izselita iz Eastwicka in vsaka od njih si pričara svojega moškega.


2.
Čarovnice so bile od nekdaj zavite v tančico skrivnosti, ki jim je omogočala vedeti več od ostalih, povprečnih ljudi. V čarovnicah je zapisano "pranačelo", pogosto povezano z nastankom in propadom matriarhata (čeprav dokazov o obstoju matriarhalne družbe na evropskih tleh ni). Obenem pa se to "pranačelo" navezuje na vaške zdravilke, zeliščarice in babice, ki so bile zaradi specifičnih znanj obravnavane kot ženske z nadnaravnimi močmi, ki so svoja znanja črpale iz narave. Med drugim to omenja tudi Updike, ko pravi, »da je lov na čarovnice poskus – izkazalo se je, da uspešen – na novo nastajajočega, pretežno moškega zdravniškega poklica, ki se začne v štirinajstem stoletju, da bi vzeli porodniške zadeve babicam iz rok. Večina žensk, ki so jih sežgali, so bile namreč babice«.

Z začetkom preganjanja čarovnic se je njihova podoba začela korenito spreminjati; nič več niso bile zdravilke, h katerim so se zatekali vaščani, ampak škodoželjne ženske, povezane s hudičem, s katerim naj bi na sabatih spolno občevale, mu žrtvovale dojenčke, se kanibalsko prehranjevale in bile nasploh pohotne. Njihova telesa naj bi bila sposobna prevzemanja različnih oblik, v osnovi pa naj bi bile grde, upognjene, neplodne starke s kljukastim in bradavičastim nosom – seveda je za tovrstne mizogine podobe čarovnice (poleg ljudskih izročil) v veliki meri kriva katoliška cerkev in delo Malleus Maleficarum (Čarovniško kladivo), ki sta ga napisala nemška inkvizitorja Heinrich Kramer in Jakob Sprenger. Sčasoma je tudi ta podoba začenjala bledeti in z nastopom razsvetljenstva in racionalizma so ljudje opuščali verovanje v resničen obstoj čarovnic, ki pa se je, predvsem po zaslugi obdobja romantike in njene zavezanosti strasti, subjektivnosti, čustvenosti, domišljiji in naravi, ponovno rodilo. Toda tokrat so jih videli in dojemali bistveno drugače: Iz temačnih, zlobnih stark so se čarovnice prelevile v muze: lepe in privlačne čarodejke, ki s svojo divjo seksualnostjo še vedno vzbujajo strah in hkrati privlačijo.

V sodobni popkulturi so čarovnice navadno prav to: skrivnostne, poudarjeno privlačne lepotice z močno seksualno energijo, kar je pravzaprav le oblika sodobnega vraževerja. Pomislimo samo na film Čarovnije za vsak dan (Practical Magic) in serijo Čarovnice (Charmed), v kateri tri sestre s čarovnijami rešujejo svet pred zlemi silami in imajo – bolj kot čarovniške – angelske razsežnosti. Nekaj podobnega se je v filmu zgodilo tudi Updikovim čarovnicam. Če so v romanu še nekakšna mešanica temačnih čarovnic in privlačnih žensk, hlepečih po "gospodu pravem", pa filmska priredba Lexo, Sukie in Jane predstavi predvsem kot osamljene, nepotešene seksi lepotice, ki se dokončno razživijo šele s prihodom svojega hudiča Darryla Van Horna, ki so si ga – za razliko od romana – priklicale kar same na enem izmed svojih četrtkovih srečanj. V filmski priredbi se junakinje svojih moči ne zavedajo, ampak jih zgolj slutijo, torej je tudi njihov priklic Darryla nezaveden, čeprav prav ta vzpodbudi nadaljnje dogodke.


3.
Film (režija George Miller, scenarij Michael Cristofer) v romaneskno predlogo posega v precejšnji meri; ne le da čarovnice preimenuje – Alexandra Spofford postane Alexandra Medford, Jane Smart (priimek ne namiguje samo na bistrost, ampak tudi na njeno zajedljivost, pikrost) prevzame priimek Spofford, Sukie Rougemont se piše Ridgemont, Darryl Van Horn pa ostane brez enega r-ja v imenu – in jim dodeli drugačne barve las, njihovo čarovništvo nenadoma ni več tako prvobitno kot v romanu, njihove moči pa – vsaj na začetku – močno odvisne od Darryla.

Ob prihodu v kinodvorane leta 1987 so filmu očitali, da je zgodbi odvzel razsežnosti čarovniške zlobe, da so liki čarovnic shematični in da marsikateri s čarovnijo povezan dogodek nima jasne motivacije (npr. urok nad Felicio). Ne glede na to pa je film v zgodbo vnesel novega duha in jo hollywoodsko preoblikoval, zaradi česar so čarovnice zelo všečne, Darryl pa, predvsem po zaslugi Jacka Nicholsona, hudičevsko navihan in v vsej svoji odvratnosti privlačen. Ohrani svoje fascinacije nad ženskim telesom ter nad njegovimi zmožnostmi dojenja in reprodukcije, ki je, po koncu sodeč, tudi njegov osrednji namen. Filmski Darryl, glede na to, da sta v scenariju lika Jennifer in njenega brata Chrisa Gabriela črtana, zapelje le tri osrednje junakinje, se jim zameri zaradi uroka in posledično smrti Felicie ter njenega moža Clyda, pa tudi zaradi svoje vse bolj razraščajoče posesivnosti in ne zaradi poroke z drugo. Tri čarovnice imajo Darryla v nekem trenutku enostavno tako dovolj, da ga s pomočjo voščene lutke izženejo nazaj tja, od koder je prišel, same pa odkrijejo, da so noseče. V končni fazi se Lennoxov dvorec spremeni v vrtec, Darryl pa, proti volji njihovih mam, s svojimi sinovi komunicira preko TV ekranov. Tovrsten konec predstavlja pomiritev in uravnoteženje dobrega in zla (Darryl je vseeno hudič, ki nikdar ni imel dobrih namenov), česar roman ne pozna.

Filmska priredba je Čarovnicam iz Eastwicka dala močan pečat in jih v precejšnji meri vtisnila v spomin v podobi Cher (Alexandra), Susan Sarandon (Jane) in Michelle Pfeiffer (Sukie) ter nudila mjuziklu podlago v enaki meri kot knjiga. Sukie, Alex in Jane so na odru mešanica svojih romanesknih in filmskih predhodnic; zavedajo se svojih moči in prikličejo Darryla, ki zapelje celotno mestece, ga s pomočjo naraščajočih čarovniških moči svojih ljubic "odreši" puritanske Felicie, se poroči z njeno hčerko Jennifer, kar pa je za čarovniški trio odločno preveč, zato se prepotentnega zapeljivca s še eno čarovnijo znebijo. V svojih čarovnijah se, podobno kot v romanu, zatekajo k naravi oziroma luni, v svojih željah pa so precej bolj prostodušne kot njihove filmske različice (Sukie si na primer kar naravnost zaželi, da bi Felicia Gabriel umrla), čeprav so vseeno zelo previdne. Predvsem pa se je v trojico ponovno naselil vsaj kanček Updikove coprniške zlobe, pomešane s privlačnostjo filmskih čarovnic. Eastwiške čarovnice vsekakor niso več stare krivnose grduhe iz srednjega veka, ampak lepotice z magičnimi močmi, ki jim kanček zlobe nikakor ne škodi.