Tomaž Toporišič: Vabljeni v pravljično gledališče mladosti

Ivan Peternelj, igralec, plesalec, režiser in vsestranski umetnik, ki v gledališču vztrajno išče nesluteno, neslišno in nevidno, se tokrat v predstavi za mlado občinstvo, mlado po letih in srcu, spušča v deroče globine odrskih čarov, da bi skupaj z vami, mlade gledalke in gledalci, v naš sodobni čas pričaral véliko pravljično mojstrovino irskega novoromantičnega literarnega genija Oscarja Wilda Ribič in njegova duša.

Nekatere in nekateri med nami bodo vzkliknili, zakaj ribiči in duše v času, ko smo popolnoma izgubili stik z naravo in duhovnim, v času, ko smo se zaklepetali v medmrežnih čitalnicah in izgubili v facebookovskih labirintih. Toda predstava Ribič in njegova duša vas bo, ko si jo boste ogledovali v zatemnjeni dvorani s pridušenimi ali čisto zares izklopljenimi mobilci, tako pritegnila in zadela, da boste pozabili na vse sms-e in mms-e ter se predali govorečim in gibajočim se figuram treh protagonistov na odru, igralke in dveh igralcev.

Vsi skupaj se ne bomo več spraševali, ali sta naš čas in svet, v katerem živimo, res preveč plehka in preračunljiva, da bi še verjeli v romantično občutenje življenja, ampak bo pred nami oživela Wildova lepotica, ki se končuje z ribjim repom, nas zapeljala v odrske globine, da bi se skupaj z mitološkimi bitji odselili na drugi konec naše zavesti.

Kajti gledališče, ki je res živo in nepozabno, v svoji neposrednosti ne obstaja kot nekaj, kar je zgolj za mlade ali zgolj za stare. Tako kot res prave pravljice z veseljem beremo tako otroci kot odrasli, tudi zares prave predstave lahko z enakim veseljem in užitkom gledamo mladi in stari. Niso ne prelahke ne pretežke, primerne le za to in neprimerne za ono starost, ampak so, kar so, zapeljive in neponovljive, polne gledaliških užitkov in modrosti.

***
Oscar Wilde v letnicah

/...Fant je neskončno šegav, blestečo ima domišljijo.../

1854
Oscar Wilde, eden najvidnejših predstavnikov evropske dekadence, zlasti njenega esteticizma in larpurlatizma, ki je v svoji delih nasprotoval meščanski plitkosti viktorijanske dobe in se ji posmehoval, se je rodil 16. oktobra 1854 v Dublinu. Starša sta bila intelektualca: oče William zdravnik, ustanovitelj prve očesne in ušesne bolnišnice v Veliki Britaniji, mati Jane pisateljica (objavljala je pod psevdonimom Speranza). Družina je živela dejavno in živahno družabno življenje med dublinsko elito; mati je otrokom prebirala poezijo, njihov dom je bil okrašen s slikami in kipi v antičnem slogu. Oscar je bil srednji treh otrok. Imel je starejšega brata in mlajšo sestro, ki pa je desetletna umrla. Izguba ga je globoko prizadela in do smrti je s seboj nosil koder njenih las. Posvetil ji je tudi pesem Requiescat.

/...Oscarjeva mati si je želela hčerko in je bila zelo razočarana, ko se ji je rodil drugi sin; zato mu je natikala krilca še dolgo po tisti starosti, ko začnemo dečke oblačiti drugače kakor deklice. To dejstvo, ki ga psihologija kdo ve od kod dobro pozna, navadnemu človeškemu razumu pa je nedoumljivo, naj bi kar najmočneje delovalo na Oscarjev značaj. Sicer pa se je tri leta za njim rodila deklica in je bilo s tem torej potešeno materino koprnenje po hčerki, zato bi menda smeli domnevati, da so Oscarja po tistem oblačili v deklico le še ob redkih priložnostih, tako da si njegovih poznejših posebnosti vseeno ne moremo razlagati s tem, da je v otroških letih dolgo nosil krilce. Mati ga je seveda razvajala na vse mogoče načine, gotovo ga je tudi razkazovala obiskovalcem Wildovih v Merrion Squaru in gotovo so ga ti morali občudovati in poslušati zgodbice o tem, kako bister je. A saj vse matere s tem dolgočasijo svoje prijatelje in znance, ne da bi to ogrožalo značaj njihovih otrok. Kljub temu pa je verjetno, da je materino hrepenenje po deklici že pred dečkovim rojstvom nekaj vplivalo na njegov poznejši značaj.../

1864
Oscarja prva leta šolajo doma, z devetimi pa ga vpišejo na Portora Royal School v Enniskillenu, kjer se takoj znajde med najboljšimi učenci – odlikuje se zlasti pri študiju klasikov. Podelijo mu štipendijo za nadaljevanje študija na dublinskem Trinity Collegeu.

1871–74
Obiskuje Trinity College, kjer prav tako blesti, in zopet prednjači v klasičnih predmetih. Je najboljši študent v svojem letniku, pridobi dodatne štipendije in nazadnje tudi Berkleyjevo zlato medaljo, najvišjo nagrado kolidža za grščino. Poteguje se za štipendijo na oxfordskem Magdalen Collegeu in jo brez težav osvoji.

/...Glavna poteza njegovega zapletenega značaja bi se dala opisati z naslednjim stavkom: čustvena polovica njegovega jaza se ni nikoli razvila prek mladostništva, medtem ko je druga, intelektualna polovica, bila razvita že v letih, ko so Wildovi vrstniki šele začeli samostojno misliti, in je čisto dozorela že v letih, ko so njegovi talentirani sodobniki še lovili tla pod nogami. Zato ga bomo poslej vedno gledali le kot izredno blestečega študenta, na pol dečka, na pol genija; to je Oscar tudi ostal do konca dni, in to nenavadno nasprotje je postajalo čedalje bolj očitno, čimbolj so se razvijale njegove duhovne moči. Kako je sploh prišlo do tega, ne more nihče reči. Psihologi bi morda skušali razložiti to dejstvo z govorjenjem o kompleksih, fiziologi pa bi vztrajali pri tem, da so krive žleze, vendar nam še zmeraj ne bi razkrili ničesar: skrivnost Wildove človeške osebnosti je ostala nerazjasnjena, biograf lahko samo beleži dejstva in jih sklepa po svoje. »Psihologija je kot znanost še zmeraj v plenicah. V interesu umetnosti upam, da tudi ostane tako,« je nekoč pripomnil Oscar Wilde.../

1874–1879
Obiskuje Magdalen College. To je zanj obdobje, polno konfliktov, saj koleba med rimskokatoliško vero in prostozidarstvom, na filozofskem področju niha med Ruskinom in Patrom, spopada se s svojo homoseksualnostjo. Hkrati pa je to čas, ko že zaslovi po svojem udejstvovanju na področju esteticizma in dekadence, še globlji vtis pa na okolico naredi z ekscentričnim, provokativnim oblačenjem in vedenjem.

/...Nekaj njegovih najočitnejših nesmiselnosti so njegovi nasprotniki radi raznašali v dokaz za njegovo ogabno afektiranost. Značilen zgled za to je njegov resni odgovor na vprašanje, kako je kaj preživel dan: »Vse dopoldne sem se ubadal s korekturami neke svoje pesmi in sem črtal eno vejico. Popoldne sem jo zapisal nazaj.« Ali pa: »Ko sem izpolnjeval formular za ljudsko štetje, sem navedel – starost: devetnajst let, poklic: genij, hiba: talent.« Ko je gostoval nekje na deželi, je prišel zjutraj k zajtrku ves zdelan in izčrpan. Na vprašanje, ali je bolan, je odgovoril: »Ne, bolan nisem, ampak zelo zelo utrujen. Včeraj sem namreč v gozdu utrgal trobentico, ki je bila tako bolna, da sem vso noč sedel pri njej.« Zdi se, da je nasploh neznansko nežno čutil s trobenticami. Nekega dne stopi v cvetličarno v Jermyn Streetu in poprosi prodajalca, naj več šopkov trobentic vzame iz izložbe. »Prav rad, gospod. Koliko šopkov jih pa želite?« – »O, hvala, nobenega. Prosil sem samo, da jih vzamete iz izložbe, ker se mi je zazdelo, da so videti utrujene.« Dobro je vedel, kako delujejo takšni nesmisli na povprečnega človeka, in ko je nekoč slišal besede neznanega mimoidočega: »Glej ga, tamle jo maha tisti prekleti norec, Oscar Wilde,« – je menil, obrnjen k svojemu spremljevalcu: »Res osupljivo, kako hitro te v Londonu vsi poznajo.«.../

1876
Umre mu oče, družina se znajde v finančnih škripcih. Na pomoč jim priskoči Henry, Williamov najstarejši (nezakonski, vendar priznani) sin. Oscar nadaljuje študij.

1878
Novembra diplomira. Preseli se v London k prijatelju Franku Milesu, priljubljenemu potrtretistu angleške visoke družbe.

1881
Čeprav pesni in posamezne pesmi objavlja že vse od začetka študija na Trinity Collegeu, prvo zbirko poezije objavi šele tega leta. Knjiga naleti na deljena kritiška mnenja, je pa njen prvi natis kmalu razprodan, tako da že naslednje leto doživi ponatis. Decembra se odpravi v ZDA.

1882
V ZDA predava o estetiki. Sprva ima v načrtu petdeset predavanj v štirih mesecih, vendar se turneja raztegne na skoraj devet mesecev, v katerih opravi več kot sto štirideset predavanj. Med njimi vseeno najde čas, da se sreča z Henryjem Longfellowom, Oliverjem Wendellom Holmesom in Waltom Whitmanom. Turneja je izjemno uspešna, kar pa ne velja za newyorško uprizoritev njegove prve igre Vera.

/...Med turnejo je večkrat poudaril svoje nazore o vzgoji: »Otrokom dajte lepote, ne le poročila o krvavih bitkah in prostaških spopadih, ki jih imenujejo zgodovino, ali pa o geografski dolžini in širini kakšnih nezanimivih krajev, kar imenujejo zemljepis.« In dalje: »Svojim otrokom izročate zločinski koledar Evrope in temu pravite zgodovina.«.../

1883–1884
Po naročilu igralke Mary Anderson v Parizu piše igro Vojvodinja Padovanska, tragedijo v blank verzu. Naročnica jo zavrne.
Predava tudi po Združenem kraljestvu.

1884
Poroči se s Constance Lloyd, premožno hčerko dublinskega odvetnika. Nastanita se v hiši v umetniškem predelu Londona. Hišo obnovi(ta) in opremi(ta) po najnovejših estetskih standardih in v skladu z Oscarjevim izbrušenim, a razkošnim okusom.

1885
V zakonu se jima rodi prvi sin, Cyril. Oscar se zaplete z Robertom Baldwinom Rossom in ugotovi, da ga zakon ne more »pozdraviti« homoseksualnosti.

1886
Zakonca dobita še drugega sina, Vyvyana.

/...Svoja otroka je imel nadvse rad, in ker ju je zabaval s čudnimi zgodbami, sta videla v njem čudovitega očka. […] »Vsak oče je dolžan pisati pravljice za svoje otroke,« je poučil Richarda le Gallienna; »toda otroška duša je velika skrivnost. Nepreračunljiva je in kdo jo bo dojel, ji nudil njej lastne slasti? Ponižno razgrneš pred njo zaklade svoje domišljije, pa so podobni smetém. Kak dan ali dva na primer je tega, ko je prišel Cyril k meni in me vprašal: 'Oče, ali se tebi kdaj sanja?' 'Seveda se mi, ljubček. Prva dolžnost vsakega gentlemana je, da sanja.' 'O čem pa sanjaš?' me je vprašal Cyril s tisto zoprno otroško pohlepnostjo po dejstvih. Prepričan sem bil seveda, da pričakuje od mene kaj slikovitega, in sem mu začel pripovedovati o sijajnih rečeh. 'O čem se mi sanja? Oh, sanja se mi o zmajih z zlatimi in srebrnimi luskami, ki jim iz gobcev švigajo škrlatni plameni, o orlih z diamantnimi očmi, ki uzro ves svet naenkrat, o levih z zlatimi grivami, katerih rjovenje se razlega kot grom, o slonih, ki nosijo hišice na hrbtih, o tigrih in zebrah s progastimi in lisastimi kožuhi …' tako sem naprezal svojo domišljijo, dokler nisem opazil, da na Cyrila vse to ni napravilo prav nobenega vtisa, da celo nič ne prikriva svojega dolgočasja; ves ponižan sem zato premolknil, se obrnil k njemu in rekel: Povej mi no, o čem pa ti sanjaš, Cyril? Njegov odgovor je bil  kot božansko razodetje: 'O prašičih,' je rekel.«..../

1887
Glede na to, da mora preživljati družino, sprejme službo urednika pri reviji The Lady's World. Nemudoma jo preimenuje v The Woman's World in z resnimi članki o vzgoji, kulturi, politiki, umetnosti … dvigne njeno raven. Po njegovem odhodu leta 1889 izide le še ena številka revije.

1888
Izda zbirko pravljic Srečni princ in druge zgodbe.

/...[Z]animivo je dejstvo, da je Wilde sploh pisal pravljice. Razlog za to je bil naveden že v nekem prejšnjem poglavju: kakor vsi, ki so se izživljali v zgodbah ali igrah za otroke, od Hansa Andersena do Jamesa Barrieeja, je bil tudi Wilde čustveno nerazvit. Celo dekan Swift, ki se je najbrž obračal v grobu, ko so njegovega Gulliverja tako vzljubili otroci po vsem svetu, je bil v tem pogledu čudno nezrel, a je dvesto let proti svoji volji navduševal otroke. Nekemu kritiku svoje druge knjige pravljic je Wilde odgovoril z naslednjimi besedami: »Angleškim otrokom sem hotel prav tako malo ugajati kakor angleškemu občinstvu nasploh.« Prav povedano; kljub temu pa je Wilde pripravil neznanski užitek nekemu otroku irskega rodu: sebi.../

1890
V ameriški reviji Lippincott's Magazine kot podlistek objavlja Sliko Doriana Graya.

1891
Roman, njegov edini, izide tudi v knjižni obliki. Vzbudi precej moralnega zgražanja. Istega leta objavi tudi več esejev, zbirko kratkih zgodb in še eno zbirko pravljic, Hišo granatnih jabolk.
Spozna lorda Alfreda Douglasa »Bosieja«. Postaneta nerazdružljiva prijatelja in ljubimca.

1892–1895
Več uspešnih uprizoritev njegovih del (Pahljača Lady Windemere, Nepomembna ženska, Važno je imenovati se Ernest, Idealni soprog) ga ustoliči kot pomembnega dramatika. Za njegov slog so značilni skrbna zgradba, epigramska duhovitost, izbrušeni dialogi in številni paradoksi. V tem času (v francoščini) napiše Salomo, vendar njeno uprizoritev sprva prepreči zakon, ki prepoveduje odrsko upodabljanje bibličnih oseb. Potem ko je objavljena v francoščini, jo leta 1894 na oder postavi slovita igralka Sarah Bernhardt. Istega leta drama izide tudi v angleščini.

1895
»Začetek Wildovega konca«. Ker ga oče lorda Douglasa večkrat javno obklada z žaljivkami, ga Oscar toži zaradi obrekovanja. Tožbo pozneje sicer opusti, vendar pa so pri navzkrižnem zasliševanju na dan že prišle pomenljive podrobnosti, ki tožbo nakopljejo njemu samemu. Na sojenju ga porota spozna za krivega homoseksualnosti. Obsojen je na dve leti zapora in prisilnega dela. Po obsodbi se Constance, ki bankrotiranemu in zlomljenemu Oscarju sicer še naprej namenja nekaj skromnih sredstev, z otrokoma preseli v Švico in privzame svoj dekliški priimek Holland. Oscarju preprečuje vsak stik s sinovoma, tako da ga ne vidita nikoli več.  

1897
Za Wilda se zavzame poslanec in reformator Richard B. Haldane in doseže njegovo premestitev v zapor Reading. Sama pot do tja se žal sprevrže v najbolj ponižujoč dogodek Wildovega življenja, saj je med njo tarča zmerljivk in pljunkov zgrožene množice. Haldanu pozneje uspe tudi to, da Wildu, ki mu sprva ne dovolijo niti papirja niti pisala, omogoči dostop do knjig in pisalnih potrebščin. V zaporu napiše De profundis, pretresljivo pismo esej lordu Douglasu o njunem razmerju, o odrešitvi, duhovnosti in veri.
Potem ko ga izpustijo, v Neaplju spet za nekaj mesecev zaživi z Douglasom, vendar družini z grožnjami o ukinitvi sredstev hitro dokončno razdreta njuno zvezo.

1898
Objavi svojo najbolj znano pesnitev, Jetniško balado iz Readinga, in dve pismi, v katerih razgali grozljive razmere v angleških zaporih in se zavzema za njihovo korenito reformo.
Umre njegova žena Constance.

1898–1900
Zadnja leta pod privzetim imenom Sebastian Melmoth skoraj brez ficka potuje po Evropi, živi pri prijateljih ali v cenenih hotelih. V tem času sicer opravi korekture iger Idealni soprog in Važno je imenovati se Ernest ter ju pripravi za izdajo, pravega kreativnega zamaha pa ne zmore več. Pravi, da sicer lahko piše, da pa mu to ni več v veselje. Kljub temu v londonskem gledališču King's Head krstno uprizoritev doživi drama, ki jo je, kot kaže, napisal prav v tem mračnem življenjskem obdobju. Constance je bila doslej skorajda neznana in se je ohranila le v francoskem prevodu. Naslovna junakinja nosi ime po Wildovi ženi, pa tudi sicer je v literarni Constance najti precej vzporednic z njo.

1900
30. novembra Wilde zaradi meningitisa umre v Parizu, v hotelu D'Alsace.

/...Iz časopisa sta za Wildovo smrt izvedela tudi njegova sinova. Sin Vyvyan v svoji knjigi »Son of Oscar Wilde« pripoveduje, da si je ob novici pripel žalni trak, ni pa smel nikomur izdati, za kom žaluje, in se je zato pred sošolci moral reševati z lažjo. Pripominja pa tudi, da je za materino sorodstvo Wildova smrt pomenila veliko olajšanje, saj je s tem odpadel njihov strah, da bi izobčenec utegnil izslediti svoja otroka in ju obiskati.../

V njegovi smrtni uri je ob njem dolgoletni prijatelj in ljubimec Robert Ross. Wilde na smrtni postelji prestopi v katoliško vero in prejme poslednje olje. Pokopljejo ga na pokopališču Bagneux zunaj Pariza, leta 1909 pa njegove posmrtne ostanke prenesejo na pokopališče Père Lachaise v mestu. Ob njem počiva tudi Robert Ross.

/...Nagrobni napisi so obupno enolični in človek bi si želel, da bi jih izbirali bolj skrbno in ustrezno osebnostim, ki so jim zapisani v spomin. Ko se je Wilde nekoč vedro pomenkoval o tem, kakšen naj bi bil njegov epitaf, je nevede povedal zase najbolj primernega, epitaf, v katerem se razodevajo njegov čar, njegov humor in njegova deška nagajivost, vendar pa ni napisan na njegovem nagrobnem spomeniku:
»Ko bo zadonela poslednja trobenta in bova midva ležala v svojih porfirnih grobovih, se bom jaz obrnil in ti zašepetal: 'Robbie, Robbie, narediva se, kakor da nič ne slišiva.'«.../

V poševnicah odlomki iz knjige Hesket Pearson Življenje Oscarja Wilda (The Life of Oscar Wilde), ki je v prevodu Gitice Jakopin izšla leta 1964 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani.
 
***
Ivan Peternelj: Lepotica se končuje z ribjim repom

Desinit in piscem mulier formosa superne.
(Zgoraj lepotica se končuje kot riba.)
Horacij, O pesniški umetnosti

Hrepenenje in skušnjava sta prav gotovo pojma, s katerima bi lahko označil Wildovo pravljico Ribič in njegova duša.

Človekovo hrepenenje in skušnjava sta med najpomembnejšimi temami številnih pripovedi vseh narodov in časov, od najstarejšega mitološkega in bajeslovnega ljudskega izročila pa vse do najsodobnejših literarnih del.

Hrepenenje je odsev naravne človekove želje po samopotrjevanju, ljubezni, nesmrtnosti, spoznanju itd. Hrepenenje je človeku dano, je utrip njegove duše, je pravzaprav nedoločno in morda zato nikoli čisto zares izpolnjeno. Ali kot pravi Ivan Cankar: »In vse je hrepenenje. Neutešljivo je in jaz ne verjamem, da je utešeno v smrti.« Tako kot vsa druga znamenja moči človeškega duha hrepenenje v človeku odpira nešteta vprašanja o njegovem prostoru in času, predvsem pa o stanju njegove duše, ki daleč presega prostor in čas. V tem je dinamika njegovega temeljnega vprašanja identitete. S. Rushdie zapiše: »Ljudje ne hrepenimo po civilnih družbenih normah, ampak po nezaslišanem, čezmernem, prepovedanem – po tistem, zavoljo česar lahko sprostimo svojo divjost. Hrepenimo po dovoljenju, da bi lahko javno postali tisto, kar skrivaj smo.« (Mavrov poslednji vzdih) Ribičeva Duša na svojih popotovanjih odkriva svet, odkriva njegove lepote, modrost, bogastvo, prevaro, laž in zlo. Spoznava samo sebe in kot lepa Vida hrepeni po vrnitvi domov v Ribičevo srce. In kot se za romantično junakinjo spodobi, je njen konec srečen šele v trpkosti, ob žalostni usodi Ribiča, v njegovi smrti.

Skušnjava pa je (tako Splošni religijski leksikon) privlačnost nečesa, kar moralni in religiozni zakoni prepovedujejo in kar je spodbuda za greh in pohujšanje. Skušnjava je zunaj človeka, povzroča utrip njegovega mesa, je določna in zahteva izpolnitev. Ali kot duhovito pravi Wilde: »Lahko se uprem vsemu, razen skušnjavi,« in »Edini način, da se rešiš skušnjave, je, da se ji vdaš.« In Ribič se skušnjavi vda z vsem zanosom romantičnega junaka, v intenzivnem čustvovanju ter v silovitih strasteh in nagonih. Morska deklica prihaja iz sveta erotike in ob njej prebujena čutnost Ribiča osvobodi zavezanosti osebnim in družbenim vrednotam. Svet čustvene in čutne intime ga postopoma vodi v smrt, ki je katarzična prav zaradi veličine brezkompromisnega in strastnega doživljanja sveta, kot ga na žalost zmore le še romantični junak. Morda sta naš čas in svet, v katerem živimo, preveč plehka in preračunljiva, da bi še verjeli v romantično (ki v sebi nosi slutnjo smrti) občutenje življenja.

Lepotica, ki se končuje z ribjim repom, nas zapelje v globine, je eros, ki se sklene s tanatosom. In četudi se ta mitološka bitja selijo na drugi konec naše zavesti (tj. v nezavedno), še ne pomeni, da so izumrla.

***
Blaž Šef: Koračnica mladega mornarja

Lahko bi imela
šestnajstero rok
na primer
pet otrok
ali kot kdaj
sto let nazaj
prediren zvok
iz ust piščali
studenca tok
topot živali
vejevja pok
in borovnice v kali
to
vse to
samo od svojih rok.

Še počila bi od ponosa
tako razgreta v nizko čelo
in potlej bi skočila bosa
v luskinasto deželo
objeta s potnimi dlanmi
pokrita s solnimi cvetovi

za hip se gib dveh rib stopi
s podmorskimi vrtovi.

 
Blaž Šef: Suša

Točno opoldne. Niti kaplje tekočine nikjer. Usmrajeni, scefrani omoti vrvi se vijejo okoli mojih zapestij, povsod, preko nog, preko popka, po vsej koži gre rožnata sled odrgnin od vrvi. Sonce doseže svojo najvišjo točko. Privzdignem glavo. Travnik se širi pred mano, neskončen in požgan, vse do roba vidnega polja ni na njem videti nobene visoke ali vsaj zelene bilke, kaj šele cveta. Za hrbtom se mi približuje odsekan, nestalen rezget. Ne upam se obrniti. Zverina komaj slišno stopa bliže, izdaja se le z vlažnim glasom svojih nozdrvi. Ko pride na daljavo diha, se po strugi moje hrbtenice ulije mrzel pot. Moker, gladek gobec zdaj poljublja tisti zagonetni del med lopaticama, ki ga sam nikoli ne morem doseči. Konic prstov ne čutim, vrv je zategnjena do kraja, tišči me do same kosti, a v času, ko se človeško oko zapre in odpre, skočim s kolen na noge, zvezane roke ovijem živali preko glave in jo tiščim k tlom. Preden uspe v mojo glavo vstopiti prva misel, leži pred mano mrtva mlada zebra. Drug za drugim se z njenega toplega trupla valijo trakovi bele in črne barve in me odevajo v zaporniško obleko. Ko umrla žival izgubi vso svojo poprejšnjo barvo, z nežnim krikom mladega dekleta izpari v zrak. Zdaj imam na sebi debelo tkanino, sonce pa neusmiljeno pripeka v tej ravni pokrajini.


Blaž Šef: Deček in smrt (2)

Ko si star sedem let, pravijo, takrat prvič spoznaš, kako je, če nekoga ni več, če preneha obstajati. Mogoče popoldne pride čas, ko te starši stlačijo v sveže zlikano črno obleko in prevelike čevlje ali pa nemara izpod premajhnega dežnika opazuješ, kako čemerna truma oblakov spremlja dolgo vrsto molčečih ljudi.

Nekoč, ko je bil neki deček, za svojih sedem let še posebej drobne rasti in precej redkobeseden, zvečer spet pri svojem starem očetu v sobi, se je kot ponavadi zabaval z obvezovanjem njegovih nog. Dedek je bil namreč že v letih in noge so ga nesle samo še zjutraj do kuhinje in zvečer nazaj, tipaje po stenah in podbojih vrat se mu je nekako posrečilo opraviti ta kratki sprehod. V kuhinji je potem ves dan zrl skozi okno, si brundal nerazločne bojne pesmi iz nekega drugega časa, igral šah s samim seboj, kdaj pa kdaj na veselje svojega vnuka glasno prdnil in takoj zatem, kot da ne bi bilo nič, znova utonil v plahte dnevnega časopisja.

Deček se je tisti večer počutil skrajno posvečenega v obvezovanje dedkovih utrujenih nog, čeprav je le nekaj minut prej svoji mami glasno izjavil, da bo tokrat zadnjič. Dedkove noge, je rekel, niso čisto nič lepe, na njih se kar povprek prepletajo velike, temne, grde žile in čudni vzorci na koži ga strašijo – in vse je tako umazano! No, ko se je vendarle lotil opravila, so mu elastični povoji sprva frčali iz rok, kovinske sponke so pobliskovale izpod lučke na nočni omarici, a vendar je postal na koncu tako spreten, da ga je stari oče, ki se je medtem pogovarjal sam s seboj v nekem tujem jeziku, pohvalil in mu dal nekaj pekočih zeliščnih bonbonov.

Iz kuhinje se je zaslišal pritajeni mamin glas: »Saj mogoče je dobro, da nas bo hitro zapustil, da ne bo predolgo trajalo.«

Fantič se obrne nazaj k dedu in ta še vedno sedi na postelji, le da zdaj nenadoma drži v rokah prazen kozarec. »Boš vodo?« reče mali. »Ravno tega sem si zaželel.« Ko pride fantič v kuhinjo, ni tam nikogar več. Na luči opazi, da je v kozarcu nekaj kapljic rdeče tekočine. »Ribezov sok,« si zamrmra v brado, in natoči gosti sirup, čezenj pa zvrhan kozarec vode.
Toda ribezov sok je tisti večer tako močne, živo rdeče barve, da ga voda komaj kaj razredči, kot bi bil naenkrat iz neke neizmerno goste snovi.

Vrne se v sobo k staremu očetu. Ta izpije kozarec na dušek in se nasmehne vnuku. Po zobeh je še vedno rdeč od soka. Očitno je pozabil na kopalnico in umivanje zob, počasi ga premaguje spanec. Še vedno z istim, blago razprtim nasmeškom se zvije v klobčič, kot kak hrošček na polju v tisti zgodnji pomladi, in nasmejan zapre oči.

Deček skoči do roba postelje in z ogromno, težko odejo pokrije svojega dedka. Čez nekaj dni joka, sam ne ve dobro, zakaj, ko se množica ljudi z upadlimi lici in črnimi oblekami suka okrog njega prav v tej sobi, v kateri ni več dedka, niti ponoči, ko bi moral spati. Nihče mu noče povedati, kje je, zato pomisli, da se je za vedno preselil kam drugam, ne da bi se poslovil.

Še isti dan se odpravi po širokem travniku, ki loči njegov dom in tri hiše naprej dom ljubke deklice, v katero se je zagledal na prvi pomladni dan. Ona se v temni obleki, z očmi svetlega lešnikovega sijaja, ustraši njegovega nenadnega prihoda in ga noče prijeti za roko. Ne ve, ali sme kar tako od doma. On jo mirno prime za dlan in jo pelje na sredo tistega velikega travnika, uleže se v klobčič okoli nje in zaspi z ustnicami, zavihanimi v neznaten nasmešek. Ko se zbudi, je spet sam, marjetice okrog njega pa se na tisti širni planjavi že pripravljajo na mrak in potem na naslednjo noč.