Po pravici me v teh tednih, odkar smo po vsem svetu vstopili v t. i. drugi val epidemije, večkrat daje tesnoba. Kakor da se je negotovost, ki so jo generacijam za našo (osemdeseta) ali delno že naši prinašali skoraj neobstoječa stanovanjska politika, nestalnost zaposlitev, boj s salonskim levičarstvom, zastarelimi moralnimi dogmami in zavračanje posebnosti mnogih izrednih, novih poklicev, v kriznih načrtih še poglobila in izostrila, ne pa zmehčala in preobrazila v skupno skrb, jasnost izražanja in delovanja.
Imam srečo, da delujem v kolektivu Slovenskega mladinskega gledališča, kjer sem si, če je govora o institucionalnih kolektivih, vedno želel delati, kljub svojim manjvrednostnim kompleksom ali čudaški dvojnosti svobodnega dela v primerjavi z redno skupno disciplino. Zato o mnogih stiskah ne vem ničesar otipljivega, lahko jih samo slutim. Sem pa vsake toliko presenečen, kaj vidim, zaznavam od svojih kolegic in kolegov v tem navidezno prekletem in najtežjem mediju videovaj. Iluzija teh konferenc je zame ravno toliko blizu resničnosti, da je zato občutek kastracije še toliko večji – kadar preveč razmišljam o tem. Če pa si rečem, da je to začasno vojno stanje – in je! – potem je za nova dejanja veliko prostora, z vsemi vdori v našo intimno vred. Mislim, da so v mediju sodobnega gledališča nujne poglobitve in izostritve odnosov z gledalkami in gledalci, če si bomo želeli govoriti z njimi, nekaj deliti, pokazati. Če smo kdaj delali gledališče samo zase ali pa so nas tako videli od zunaj ali pa so ljudje preprosto hodili v gledališče zaradi nekih ožjih razlogov, torej ne zaradi želje po čistem čustvu, abstrakciji, kaosu, šoku, nelogičnem in skupnem, jih bo v digitalni obliki in v času po epidemiji še manj. Slovensko gledališče ima razgledano, a majhno kritično maso, ki večinoma spada k cehu, to je stalnica. Izrazito si želim, da bomo kaj naredili ali da se bo zgodilo tudi za vse tiste, ki gledališče čutijo kot preveč plakatno, meseno, zagledano vase ali preprosto preveč zunaj polja sodobne misli, premalo tukaj in zdaj. Če nam bo uspelo biti delovni, domišljijsko in človeško odprti ter ne preveč vljudni, potem mislim, da bo virusno stanje samo še en dejavnik, kot npr. stanje medsosedske odtujenosti, revščine, kiča ali etnocentrizma, proti kateremu se je treba boriti na vseh ravneh, ne pa da se s tem izgovarjamo iz skupnega delovanja.
P. S.: S primerno dostopnostjo za vse bo splet morda šele zdaj zares postal "naš" sporazumevalni medij 21. stoletja, kot je bilo gledališče, na nek način, za 19. in film za 20. stoletje. Digitalni svet vsebuje prvine vseh prejšnjih matric, s tem, da ponuja drugačno sočasnost ali da lahko celo prehaja med veliko večjim številom raznolikih družbenih skupin. Seveda ne more zamenjati fizične živosti, vendar si želim, da bi bil svetovni splet odslej vedno bolj oblikovan po hotenjih uporabnic in uporabnikov in da iz nedotakljivih lastništev omrežij, računov in kodekov dobimo skrbnice in skrbnike tega istega. Govorim o sposobnosti programiranja, razvijanja prenosnikov, kritične misli in iskrenega odnosa do sogovornic in sogovornikov. To je moj polutopični post scriptum.
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.