Zatohli čas
Zaprta gledališča niso posledica epidemije.
Zaprta gledališča so posledica politične represije. Ki si je epidemijo prisvojila kot alibi za likvidacijo demokracije.
Gledališče je tribuna in igralec je tribun, ki nagovarja publiko. Vsaka izjava, izrečena z odra, je politična izjava, četudi je na videz apolitična. Diktatura se boji vsakršne javne tribune. Ko opazujem intenzivne policijske priprave na petkove proteste, sem ob pogledu na nepreštevne marice, avtomobile, motorje in konje, ki se vsak teden vestno vkopavajo okrog parlamenta, vsakič znova presenečena nad tem, kako zelo se oblast boji javnosti, skupnosti, povezanosti in vzajemnosti. Kakšen nepopisen strah mora vladati med avtokratsko vrhuško, da se tako zelo boji živega stika med ljudmi? Strahovlada ni strahovlada zato, ker ustrahuje ljudstvo, temveč zato, ker je to očitno vlada strahopetcev.
Gledališče je potencialno tudi polje upora. Zato je nevarno. Strahopetci se ga bojijo in so ga zaprli. Pod pretvezo virusa. Ki očitno kosi samo po teatrih, kinematografskih in koncertnih dvoranah, po cerkvah, na poslovnih kosilih in trgovskih centrih pa ne.
In ves ta larifari s pretočnim predvajanjem predstav in virtualnim spremljanjem je samo kompromisni pesek v oči, je v bistvu odkljukavanje nalog. Da nam bo razdeljevalnica našega denarja na Maistrovi milostno naklonila naslednji obrok. Kdo pri zdravi pameti si bo ob vrhunsko narejenih filmih in serijah na različnih pretočnih platformah hodil ogledovat amaterske posnetke gledaliških predstav, lepo vas prosim?
Dajmo se borit za živo gledališče! Samo v živem gledališču je naša prihodnost in prihodnost naše publike. To je moj apel kolegicam in kolegom: odprimo vrata gledališč in okna naših duš!
Alja Predan,
27. aprila 2021, na 80. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte