»Nič posebnega nisem in to je morda prednost,« je pred leti v intervjuju za časopis Delo o svojem videzu izjavil Vlado Novak. A prav ta »nič-posebnost« je danes eden najbolj prepoznavnih in posebnih igralskih obrazov slovenskega gledališča, filma in televizije. Vlado Novak je vse. Je smeh in solze, prefinjenost in robatost, resnobna trpkost in groteska, stvarnost in simbol, eruptivna ustvarjalnost, silovita energija in svoboda … je umišljen dramski lik in hkrati dober znanec iz sosednje ulice.

Igralec Vlado Novak, prvak Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, se je rodil leta 1952 v Mariboru, kjer je leta 1974 diplomiral na prvi stopnji Visoke ekonomsko-komercialne šole. Še isto leto se je vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. »Ekonomist enostavno nisem mogel biti. Da ostane zdrav, mora človek početi to, za kar je rojen. Če čez leta ugotovi, da mu ustreza kaj drugega, se vsak pameten človek pač prekvalificira,« pravi Novak, ki je tisto, za kar je rojen, spoznaval že kot ustvarjalec v mariborskem amaterskem gledališču Slava Klavora. Čeprav se je s prvo vlogo v poklicnem gledališču (Cosmo de Medici v Brechtovem Galileu) spoprijel že leta 1972 v Drami SNG Maribor, vse ni bilo tako premočrtno in enostavno. V nekem intervjuju je izjavil, da pri osemnajstih pravzaprav ni vedel, kaj bi rad. Preizkušal je življenje in življenje je preizkušalo njega. Ekonomija, igralstvo, služenje vojaškega roka, zaposlitev za pol leta v Tovarni avtomobilov, angažma v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici v sezoni 1976/77, naslednje leto uspešno opravljena avdicija v mariborskem gledališču in prva sezona v redni službi v Drami SNG Maribor v sezoni 1977/1978 … Pot je bila začrtana. Zmagalo je gledališče. Leta 1981 je absolviral študij dramske igre in umetniške besede na AGRFT in kasneje tudi diplomiral. Postal je član igralskega ansambla Slovenskega ljudskega gledališča Celje, čez leto se je vrnil v mariborsko Dramo, za krajši čas kot vršilec dolžnosti umetniškega vodje, nato kot igralec.

Vlado Novak je v svoji izjemni gledališki karieri v mariborski Drami in drugih gledališčih po Sloveniji odigral več kot 120 vlog. Že od samega začetka ga srečujemo kot ustvarjalca velikih, nosilnih dramskih karakternih vlog. O kreiranju gledaliških in filmskih vlog je v intervjuju za časopis Delo leta 2009 povedal, da »vsako čustvo pomaga, če je pravo. Sicer pa moji liki zmeraj spijo v sosednji, ne v moji sobi. Včasih, ko je lep dan, jih vzamem s sabo«.

Če bi želeli našteti vse pomembne in vrhunske vloge Vlada Novaka, bi dobili zapis obsega telefonskega imenika. Zato se osredinimo na tiste, ki so jih kot presežne prepoznale in ga zanje nagradile tudi številne strokovne komisije. Za vlogo Simona Vebra v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku je leta 1985 prejel nagrado Prešernovega sklada, Borštnikovo nagrado za igro in Borštnikovo nagrado občinstva. Strokovna žirija Borštnikovega srečanja je v obrazložitvi zapisala: »Junaka naših dni v vrtincu represivnega sistema je Vlado Novak upodobil z dostojanstveno držo, silovito notranjo energijo, izraženo z zadrževano, vseskozi obvladujočo in v napetosti rastočo igro.« V Velikem briljantnem valčku je Novak ponovno zaigral tudi po tridesetih letih, v sezoni 2012/2013. Tokrat je blestel v vlogi Volodje. »Kot bolničar Volodja je natančno, z močno igralsko prezenco odmerjal teror in prevzem oblasti v zavodu,« je ob predstavi v Mladini zapisala Vesna Teržan.

Novakova umetniška pot je prav posejana z Borštnikovimi nagradami. Leta 1989 je prejel Borštnikovo nagrado za igro za vlogo Janningsa v Koršičevem Modrem angelu, leta 1993 Borštnikovo nagrado za epizodno vlogo za vlogo Simeonov-Piščika v Češnjevem vrtu A. P. Čehova, leta 1996 Borštnikovo nagrado za igro in nagrado občinstva Borštnikovega srečanja za vlogo Roberta v Pinterjevi Prevari. Leta 2004 je bil nagrajen za vlogo Williya Lomana v Millerjevi drami Smrt trgovskega potnika, za katero je Matej Bogataj v Dnevniku zapisal: »Njegov Willy je odigran natančno s pravo mero med prepričljivostjo in blagim karikiranjem, je pogrbljen, na črto zlikan možiček z zalizanimi lasmi, mali človek, ki se pogovarja sam s sabo, ki se ves čas trudi z nekakšno prijaznostjo, ki je na robu servilnosti, ker pa spodaj vse vre, se včasih prevesi v izbruh, v trenutno in nevarno jezo, ki pa jo spet hitro potlači pod prisiljen, poklicni nasmešek.« Za
svoje delo na gledaliških odrih je prejel tudi Glazerjevo listino, Marulićevo nagrado v Splitu, Srebrni grb mesta Maribor in leta 2013 Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.

Vlado Novak je igralec, ki enakovredno obvladuje celoto in detajl. Ima neverjetno sposobnost vživljanja in transformacije, obenem pa zna, kadar tako zahtevata vloga in režijski koncept, ohranjati tudi zdravo distanco in prefinjen humor. Enako dobro zna biti intelektualno vzvišen in zajedljiv kakor tudi človeško topel in ranljiv. Razpon njegovih vlog priča o talentu zavidljivega formata. Kot izrazito karakteren igralec je seveda tudi ljubljenec filmske kamere. Na filmu in televiziji je odigral več kot 60 vlog. Filmski kritik Damjan Vinter je o njegovi nepozabni vlogi mehanika Gajaša v Petelinjem zajtrku zapisal: »Vlado Novak je neposreden, iskren in pronicljiv obenem. Prijazen in trmast. Vedno iščoč novih spoznanj in morda zaradi tega kdaj pa kdaj nestrpen, a nikoli zlonameren. Kot bi se v njem prepletale lastnosti neštetih odigranih vlog. Lahko je tragična figura Velikega briljantnega valčka, prefrigan trgovski potnik, vase zagledan plemeniti meščan ali pa Gajaš, preprost avtomehanik z velikim srcem. Vlado Novak, dobitnik številnih gledaliških in filmskih priznanj, ob pisani niansi razpoloženj, bogati paleti misli in kritično razmišljujočem pogledu na svet ostaja zvest samemu sebi. In se, pred kamero ali na odru, večer za večerom razdaja občinstvu.«

Novak je igralska žival – tako so ga po enem od igralskih presežkov z občudovanjem in zavistjo poimenovali igralski kolegi. In res, ta metaforična oznaka sežema bistvo njegovih vsestranskih igralskih kvalitet. Na odru je živalska energija, osredotočena in usmerjena v cilj, ne glede na to, kaj se dogaja na poti. V igri združuje instinkt, prebrisanost, moč alfa samca, individuuma, ki vodi in usmerja. Hkrati pa zmore biti igralski prvak Vlado Novak del tropa, igralske družine, ki sebe in svojo posebnost vsak trenutek harmonizira s celoto.
 
»Če sem odkrit, sem si šel včasih ob pogledu v ogledalo na živce. Do tega sem imel vso pravico, saj si gredo na živce tudi lepotci in misice. Zdaj ne bi želel biti drugačen. Tudi v detajlu ne,« je izjavil o sebi. Tudi gledališki, filmski in televizijski gledalci ter poznavalci in ljubitelji slovenske kulture ne bi želeli, da je drugačen, saj je tak, kot je, zvezda stalnica v zenitu umetniške popolnosti. In naj ne bo drugačen tudi v prihajajočih gledaliških sezonah. Tudi v detajlu ne. Vlado Novak, slovenski igralec, prejemnik Borštnikovega prstana 2014.

Mojca Jan Zoran, predsednica žirije za Borštnikov prstan


Žirija za podelitev Borštnikovega prstana:

• dramski igralec Janez Hočevar - Rifle
• pisatelj, pesnik, esejist in režiser Vinko Möderndorfer
• pisatelj, scenarist in režiser Metod Pevec
• direktorica Slovenskega gledališkega inštituta mag. Mojca Jan Zoran, predsednica
• umetniška direktorica FBS Alja Predan