Iz odprte delovne beležke, ki je nastala zaradi zanimanja za različne načine dokumentiranja gledališča ter gledališkega procesa in zaradi želje po razširitvi polja, znotraj katerega se zgodi predstava.

Predstava je končni produkt kompleksnega procesa, med katerim veliko idej odpade ali pa so spremenjene do nerazpoznavnosti. Iskanje najboljšega načina beleženja idej in materialov, ki vznikajo med procesom, nas je pripeljalo do spletne strani, zbirališča vsega, kar se po navadi izgublja po neštetih listih, zvezkih in glavah.


Nekje aprila 2014, premiera je blizu.

Ta intervju bi se lahko začel takole.

Nekaj časa ni šlo. Ne vem, ali je bil problem v meni ali v njej. Prvi dogovorjeni termin je odpovedala tik pred zdajci, čeprav je sama pri sebi že takrat zatrjevala, da če je rekla, da bo nekaj naredila, potem bo, pa tudi da je zelo zanesljiva in te stvari. Drugič sem prišla na dogovorjeno mesto in čakala par ur, da se bo prikazala, pa je ni bilo. Nato me je poklicala čez dva dni in se opravičevala neprekinjeno pet minut in spet govorila, da se ji po navadi ne dogaja, da bi kaj pozabila. Nato mi je zatrdila, da je konec teh izgovorov in da se zdaj pa dokončno morava dobiti, pa četudi ob kakšni nenormalni uri ...

Lahko bi se začel tudi takole.

Ta pogovor je potekal na praznik, prej se nama nekako ni uspelo dobiti. Prišla je rahlo utrujena, a se je med pogovorom vendarle večkrat precej razživela. Morda zaradi utrujenosti, morda ima pa to v naravi, se zdi, da večkrat zaide s teme oziroma začne govoriti o nekih podrobnostih, ki sploh niso pomembne, a jih razlaga, kot da bi bile pomembne bolj kot tema, po kateri jo sprašuješ ...

Ali pa bi se res lahko začel takole.

Nekako se pri avtorizaciji nisva uspeli uskladiti, kako je nastajal ta pogovor. Ena je trdila, da je trajal dolgo, celo več mesecev, tako, po delčkih, malo po telefonu, malo v živo, malo po sporočilih in mejlih, druga, da sva se usedli in pogovarjali več ur in imeli izčrpno debato o nastajajoči predstavi Nisem in gledališču nasploh in nato celo še o življenjskih nazorih in stališčih. Nato je ena trdila, da je bil pogovor prijeten, lepo zaokrožen in zelo izpopolnjujoč, druga pa, da ni imel ne repa ne glave in, čeprav morda to ni nujno slabo, da ga zato ni mogoče predstaviti kot neko skladno in koherentno celoto, v kateri bi lahko razbral kako trdno resnico o izpraševanki, in da se zaradi tega to tudi ne sme zgoditi …
V vsakem primeru se intervju nato začne.

Maruša: Ste tik pred premiero nove predstave Nisem, ki nastaja v Gledališču Glej. Kakšni so občutki oziroma kakšen je vaš splošni vtis o predstavi? Naslov je precej zgovoren, a hkrati sploh ne …

Ašuram: Ne, ne. Vikali pa se ne bova, niti javno. Se ti ne bi zdelo to rahlo bizarno?

Maruša: Ne vem, taka je navada. Lahko tudi ne, če ti je zoprno.

Ašuram: Ni zoprno, čudno je. OK?

Maruša: V redu. Nisem torej? 

Ašuram: Hja. Hecno je govoriti o predstavi, ki je še ni. Haha, a štekaš: Ni-še Nisem predstava? Nekaj časa se navdušuje nad tem izrednim domislekom, nato vendarle lahko nadaljujeva. No, lahko začnem na začetku. Veliko smo se ukvarjali z marsičim, na začetku predvsem s tem, kaj sploh je nisem in kdo je nisem, če se razumemo. Nasploh se nismo z ničimer omejevali in hvala bogu smo imeli precej dolg proces, v katerem smo šli preko mnogih faz, v katerih smo preizkušali veliko različnih faz in vsebin.

Maruša: Prav nič nisi zdaj povedala. A to veš?

Ašuram: Seveda. To je bil namen. Nič nisem(!) povedala. Ha.

Maruša: Prav. Greva naprej. Kaj je to, kar nisi v Nisem?

Ašuram: Ma drek. To pa je pretenciozno vprašanje. A si si zaploskala, ko si se tega spomnila? Obmolkne in zdi se, da ji je žal, da je tako odreagirala. Ne, saj lahko poskusim odgovoriti. Ali pa ne. Daj ti odgovori na to, saj veš, kakšen je bil proces.

Maruša: Od zunaj je težko govoriti.

Ašuram: Pa saj nisi zunaj. Sploh pa bi bilo super, da bi bila, saj je menda predstava za tiste »od zunaj«. V bistvu je pomembno, kaj rečejo prav tisti »od zunaj«. Mi »znotraj« si lahko govorimo marsikaj, pa to nima nobenega smisla, če ne pride tudi »ven«, a ne? Če ti jaz povem, kaj vse bi ti morala doživeti, ko to gledaš, tebi pa se ne zgodi nič, je pa res brezveze, kaj misliš?

Maruša: Pa ne, saj je važno, kaj se tebi zgodi, tako, za tvoj lastni razvoj.

Ašuram: To že, ampak potem lahko to tudi sama s sabo doma raziskujem, ali ne? Hočeš nočeš, publika je nujni dopolnjujoči del gledališča. Saj, to je dvorezen meč: v procesu je po mojem treba čim manj misliti na to, ker si potem poln samocenzure in všečnosti, ampak delati se, da publike ne bo, je pa precej iluzorno. Publika bo, če imaš srečo, seveda (smeh), in takrat šele se zgodi moment, v katerem smo lahko vsi skupaj Nisem. A veš, kaj mislim?

Maruša: Ne vem. Ampak dobro. Lahko povem, o čem se mi zdi, da ta predstava je.

Ašuram: No, le. Me prav zanima.

Maruša: No, po tem, kar sem videla, se mi zdi, da je to predstava o Velikih zgodbah.

Ašuram: E, vidiš, točno to. Glej, saj to je jasna stvar: teorija je v nekem trenutku odločila, da Velikih zgodb ni več. No, pa smo si mi rekli, mogoče pa so. In kaj se zgodi?

Maruša: Ja, ne vem. Kaj?

Ašuram: Ja, jaz tudi ne.

Maruša: No?

Ašuram: Kaj?

Maruša: Ja, kaj dalje?

Ašuram: Ne vem, kaj dalje. Tišina. Dolga tišina. Par minut ali par tednov. Nič, to je to. Drugače bi preveč povedala.

Maruša: Ampak saj tudi če mi zdaj vse poveš, bo imel tisti, ki bo gledal, svojo, edinstveno izkušnjo.

Ašuram:  Ja, upam.

Maruša: No?

Ašuram: Ja, to je to. Daj, raje mi ti povej, kaj si misliš o gledališču nasploh.

Maruša: No, hja, zame je gledališče …

Ašuram: A se ti ne zdi to zelo intimno vprašanje?

Maruša: Ne, niti ne, hotela sem reči … Zakaj intimno?

Ašuram: Ma, hecam se no. A so tvoji kabli malo daljši?

Maruša: Kaj?!?

Ašuram: Hecam se. Povej, no, kaj si misliš o gledališču nasploh.

Neka dolga mučna tišina.

Maruša: Ne, ne bom zdaj. Sploh pa je to neumno vprašanje. Nasploh … Nasploh, fino je spraševati tako nasploh. Saj to je danes problem. Ne vzamemo si več časa za posameznosti. Kaj si mislim o gledališču nasploh. Mislim. A si se ti sploh pripravila na ta intervju? Tako vprašanje lahko vsak postavi.

Ašuram: Saj se meni ni bilo treba pripraviti na ta intervju. Saj ti sprašuješ.

Maruša: Ne vem, če še.

Ašuram: No, dobro. Ni se nama treba prepirat. Vprašaj zdaj kaj.

Maruša: Prav. Kakšna torej je bila zate ta, specifična(!), izkušnja delanja predstave Nisem?

Ašuram: Moram reči, da zelo zanimiva. Ker je, navsezadnje, od koder se začne, res praznina. Dobro, zdaj boš rekla, da je pri vseh predstavah tako. Saj je. Ampak je tu na nek meni nov način. Nič, od koder lahko greš praktično kamorkoli. Ni bilo vnaprej zastavljene forme, ne vsebine. Bil je naslov. Ampak naslov je Nisem. In kaj to vse lahko je …. Tako da je to, kar je, nekako zares zraslo iz nas, iz trenutkov, v katerih smo bili v teh mesecih, v katerih se je predstava počasi, res počasi rojevala … Bi bila verjetno zelo drugačna, tudi če bi bili isti ustvarjalci, pred enim letom ali čez pet let ali čez dva meseca.

Maruša: Kaj pa je bilo zate novega, zate kot igralko?

Ašuram: Aha. Hja, marsikaj. Predstava je zrasla na improvizacijah. Dobro, to ni popolnoma novo zame, ampak tu je bilo res veliko tega. In si mogoče zaradi tega potem res popolnoma domač v tem, kar delaš, ker so stvari prišle iz nekega polja, kjer šteje zgolj in samo tvoja domišljija. Tvoja domišljija pa je nekaj, za kar ne veš, od kod se poji in od kod raste. Kar je lepo.

Maruša: Morda se to povezuje z naslednjim vprašanjem: Koliko si ti na odru Nisem?

Ašuram: No, končno eno tehtno vprašanje. Lahko rečem, da sem zelo jaz, prav zaradi narave dela, kot sem ga opisala prej. Ampak ta jaz je popolnoma neulovljiv. In tako tudi je. Kdo je jaz? Mogoče lahko celo rečem, da je to zato, ker lahko prej rečem, da nekaj nisem, kot to, da nekaj sem. Ne vem, nekako je lažje ali kaj. A veš, kaj mislim? Ampak saj to sploh ni pomembno, nismo izhajali (prav zares, morda samo v nekaterih improvizacijah) iz tega, kaj nismo. Vseskozi se igramo s tem vmesnim poljem – nekaj smo, ampak skoz in skoz dajemo vedeti, da nismo. A razumeš?

Maruša: Ne popolnoma.

Ašuram: A si ti spala na vajah ali kaj?

Maruša: Ne, ampak še vedno ne razumem. Mogoče ne znaš dobro povedat.

Ašuram: Dopuščam možnost, da ne. Premolk. Ne veva, kako dolgo traja. Greva naprej?

Maruša: Prav. Prebrala sem intervjuje z ostalimi ustvarjalci. Veliko smo izvedeli o začetnih idejah, zdaj, ko se bližamo premieri, pa bi lahko več izvedeli o končnem izdelku?

Ašuram: Ja, zdaj je dosti bolj jasno, kaj predstava bo. Jasno bo pa seveda šele, ko pride publika. Oziroma: zdi se mi, da je to take vrste predstava, da bo to, kar bo jasno, z vsako ponovitvijo nekaj drugega. Nekaj novega. In to je tako očarljivo. Premolk.

Maruša: A ni to pri vseh predstavah?

Ašuram: Res je. Ampak ne vem, zakaj se mi zdi, da tu malo bolj. Ne vem, mogoče zaradi narave procesa. Da mora biti atmosfera, ki jo prinese publika, zelo pomembna. In da bo publika vsakič predrugačila predstavo. Premolk. Pa dobro. Saj vem. Tudi to je pri vsaki predstavi.

Maruša: In, kako se ti zdijo soustvarjalci predstave Nisem?

Ašuram: O, zdaj bi pa bila rada malo tračarska?

Maruša: Ne, mislim v profesionalnem smislu.

Ašuram: To mi še vedno smrdi po traču.

Maruša: Pa dobro, potem pa ne.

Ašuram: Ne, saj lahko kaj povem. Mislim, ne mislim ti povedati, kdo je največkrat rignil na vajah.

Maruša: Ker si bila to ti.

Ašuram: Ne, nisem bila jaz! Sploh se v bistvu ne spomnim, da bi kdo kdaj rignil.

Maruša: Mah, to je pa že malo neverjetno. Zagotovo je kdo kdaj. Saj ste kar nekaj časa preživeli skupaj.

Ašuram: Verjetno je, ampak se ne spomnim.

Maruša: No, vrniva se k vprašanju …

Ašuram: Ja. Predvsem se mi zdi, da so moji soustvarjalci zelo kreativni ljudje, taki, ki jih res zanima in imajo radi gledališče, v smislu tistega »imeti rad gledališče v sebi in ne sebe v gledališču«. To je lepo in odrešujoče.

Maruša: No, ker še nisi diplomirana igralka …

Ašuram: Saj bom, no. Res nisem imela še čisto zares časa. Itak moram to opraviti do naslednjega leta.

Maruša: Nisem hotela težit. Si pa diplomirana komparativistka. Se to dopolnjuje ali izključuje?  

Ašuram: Hja. Premolk. Zanimivo vprašanje. Moram priznati, da se mi je na začetku zdelo (nihče mi tega ni rekel, sama sem si nekako izmislila), da me to neko širše znanje omejuje. Pa, če gledam za nazaj, upam, da tudi za naprej: nikoli me ni omejevalo, dostikrat mi ni čisto nič pomagalo, včasih mi je pomagalo kaj globlje razumet. A veš, ni pravil. Sem pa, recimo, v nekem trenutku na Akademiji popolnoma nehala brat. Zanimivo, ne? Še zdaj nisem popolnoma nazaj. Zakaj? Ne vem, ni časa. In to je najboljši možni izgovor.

Maruša: Ja, je.

Ašuram: Vem. Zdaj, ko sem stopila v realni svet, po nekaj izkušnjah, načeloma bogatih, pri čemer sem imela do sedaj srečo in upam, da jo bom še imela, se mi zdi to, da opustiš nekaj, kar imaš rad, popoln absurd. Pa če je to branje knjig ali delanje namiznih vrtičkov ali popravljanje koles. Vse to, kar imaš rad, te tudi dela to, kar si. In ves ta, ki si, vstopiš v gledališče, in to pretvoriš v gledališče. Pa če so to knjige ali vrtički, ni pomembno. Da pa slediš temu, kar imaš rad, no to pa je pomembno. Pa tudi če kaj sovražiš, vse to je pomembno. Vse to je ta neulovljivi jaz.

Maruša: Mater, si zdaj pametna.

Ašuram: A ne da?

Maruša: Ja, in to tako, da bi lahko kar nehali.

Ašuram: A ne da?

In tako bi se ta intervju res lahko končal.