Maruša Majer, 1. 12. 2020

Zapisi iz brloga: Maruša Majer

V času ukrepov za zajezitev novega koronavirusa vabimo gledališke ustvarjalce k pisanju o času, v katerem živimo, in o njihovem doživljanju prekinitve stika z gledalci. – Maruša Majer: "Pomislim na to, kako me spreletavajo čudni občutki, ko gledam film ali serijo in se ljudje v njem dotikajo in so si blizu brez kakršnih koli pomislekov. Kot da bi to bilo iz nekega popolnoma drugega časa."
:
:

Maruša Majer / Foto: Marko Brdar

Tega ni nihče napovedal in nihče si ni tega predstavljal. Če bi kdo pred letom dni rekel, da bo tako, kot je zdaj, mu nihče ne bi verjel. Ampak človek se hitro navadi, pravijo. 

In smo se res navadili: na medsebojno razdaljo, maske čez obraz, nerokovanje, neobjemanje, nepoljubljanje, nepljuvanje, nedruženje pa na zoom sestanke in zoom zabave. Pa na to, da ne gremo v gledališče ali v kino ali na koncert. 

Kdo bi si leto nazaj to mislil, res. 

Pomislim na to, kako me spreletavajo čudni občutki, ko gledam film ali serijo in se ljudje v njem dotikajo in so si blizu brez kakršnih koli pomislekov. Kot da bi to bilo iz nekega popolnoma drugega časa. Potem pomislim na to, kako sem v obdobju med prvim in drugim valom na odru videla kolega, ki sta se poljubljala, in mi je bilo, moram priznati, nenavadno. Pa kaj poljubljanje, pomislim na to, kako se mi zdi ta trenutek bolje, če z nekom govoriš tako, da ga ne gledaš naravnost v obraz. Pomislim na to, koliko ljudi, ki jim ne vem priimka, sem v življenju že objela in me ni bilo nič strah. Resnično si nisem mislila, da bom kadarkoli dvomila o vsesplošni blagodejnosti človeške bližine in dotika. Ampak to se je zgodilo.  

Stvari so, kot so, in tako pač je, kot je.  

Verjetno se bomo marsičesa naučili in na drugi strani izstopili modrejši. Upam.

Ampak srčno tudi upam, da bomo nekatere stvari, ko bo vse to enkrat za nami, tudi zelo hitro pozabili in se jih takoj odvadili.

Da bomo lahko mi na odru spet brez pomislekov delali tako skupinske kot zelo intimne prizore, da bomo lahko kričali in šepetali drug v drugega, šli v avditorij med gledalce, doživeli utrip polne dvorane, da bomo lahko videli cele obraze ljudi, da ne bomo šteli štirih ali šestih ali osmih ali koliko že metrov do prve vrste. Da se bomo tam, v gledališču, spet lahko srečali z Nežo in Anjo in z vsemi ostalimi in da objemov ne bomo delili samo virtualno. 

Saj, potrpežljivo in s pametjo. 

Ampak res že dolgo traja.

 

***

Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.

Koronavirus, Maruša Majer

V času ukrepov za zajezitev novega koronavirusa v rubriki »Zapisi iz brloga« sprašujemo igralce in druge gledališke ustvarjalce, kakšen je to čas, v katerem živimo in kako doživljajo prekinitev stika z gledalci. Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledališčnikov, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.

Neža Dvorščak, 7. 11. 2020
Pismo moji igralki Maruši Majer
Anja Golob, 13. 11. 2020
Pismo moji igralki Maruši Majer
Maruša Majer, 25. 4. 2014
Samointervju – Maruša Majer
Maruša Majer / ZDUS, 24. 3. 2019
Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča
Maruša Majer, 19. 5. 2017
Maruša Majer bere sodobno slovensko dramo