Epidemija kovida 19, kot zapiše »moj lektor«, je na svojem začetku marca 2020 zasekala v moje intenzivno uredniško gledališko udejstvovanje, ki sem ga morala zaključiti letos – še vedno v času epidemije. Ta, enostavno povedano, traja predolgo in nebroj nekih bitk bijem/-o vsak dan. Zato sem se v zadnjem letu, vsaj mislim, posledično izmojstrila v soočanju z razočaranji, izgubami, občutji nemoči, žalosti in obupa. Vendar ravno to me je pripeljalo tudi do zmagovalnih občutij. V teh dneh praznujem, ker je moje besedilo Tega okusa še niste poskusili nominirano za Grumovo nagrado in se z ljudmi lahko prek njega pogovarjam o temah, ki so zame pomembne. To pa je zame tudi bistvo gledališča. Komunikacija, dialog, odnosi z drugimi, s sabo in svetom. In ta srčika (mojega življenja) je že od jeseni skrita za javnost, kaže se le posvečenim in na spletu, kjer ni zares avtentična, ni družbeni dogodek, ni zdrava. 

Rada bi, da smo spet nazaj skupaj, telesno, da si lahko sežemo v roke, se objamemo in spet strastno govorimo o odrskih dogodkih in svojih življenjih. Lahko tudi v/o maskah, lahko zaščiteni, lahko pa tudi ranljivi, le da smo skupaj z zavedanjem, kako zelo so gledališče, umetnost, lepota bistveni del nas.

Na življenja brez bistva ne pristajam/-o.