Ira Ratej, 24. 2. 2022

Na smrt smešno

Mestno gledališče ljubljansko, Niklas Rådström SMRTNO RESNO, premiera 24. februar 2022.
Foto: Anka Simončič
Foto: Anka Simončič
Foto: Anka Simončič
Foto: Anka Simončič
Foto: Anka Simončič
Foto: Anka Simončič
Foto: Anka Simončič

Švedski pesnik, romanopisec, dramatik in tudi filmski scenarist Niklas Rådström, rojen leta 1953 v družini gledališke ustvarjalke in pisatelja, velja za enega najbolj priznanih, plodnih in žanrsko raznolikih avtorjev. Leta 2021 je za življenjsko delo dobil prestižno švedsko literarno nagrado Selme Lagerlöf.

Sprva se je uveljavil kot pesnik in leta 1975 izdal pesniško zbirko Med tystnad närbesläktade dikter (Poems Closely Related to Silence). Leta 1976 je izdal svoj prvi roman Vitnatt (Witness Night), zaslovel pa je z romanom o izmišljenem renesančnem umetniku Sandru della Quercia (Dikter kring Sandro della Quercias liv) in se leta 2002 proslavil tudi kot dramatik z igro Kvartett: fyra pjäser (Quartet: Four Pieces). Med drugim je tudi poučeval, in sicer na Univerzi v Stockholmu med letoma 2012 in 2017, od leta 2019 pa tudi na Linneuniversitetet, kjer še vedno predava o kreativnem pisanju.

Že dve leti pred izbruhom pandemije covida-19, točneje v letu 2017, ko je tudi napisal odrski monolog Smrtno resno (När det kommer till kritan), se je moral umakniti iz javnega življenja med štiri stene svojega doma in ves čas nositi zaščitno masko, ker je zbolel za levkemijo. Lahko bi dejali, da je v monolog Smrtno resno vpisal slutnjo te zahrbtne bolezni. Bolezen nas vedno sooči z lastno minljivostjo.

Niklas Rådström v monologu ne poskuša odgovoriti na to, kaj smrt in življenje sploh sta, čeprav je tudi pri njem smrt tista, ki definira časovno perspektivo našega bivanja. Ko je Niklas Rådström izvedel, da ima levkemijo, se ni zaprl v shrambo za perilo in skril ključ, pač pa je začel pisati knjigo, ki bi lahko bila njegova poslednja. Zoper bolezen se je boril s pisanjem spominov na svoje otroštvo in se pri tem spomnil tudi zgodbe, ki jo je napisal njegov oče. V tej zgodbi otroci odraslega človeka, ki ljubeznivo odgovarja na njihova zvedava vprašanja, obtožijo, da je izdal svoje otroške sanje, in ga obsodijo na samoto. Seveda se z zgolj z obujanjem spominov na otroštvo ne izognemo grozi smrti, niti je ne odložimo. Ko se spomnimo svojega otroštva, se zavemo, da je bilo to obdobje, ko so nas stvari osupljale, v nas podžigale radovednost, nas navdajale z začudenjem in nas tudi očarale. Čudenje vsemu, kar je bivajoče in nebivajoče, ni samo privilegij otrok, pač pa tudi pesnikov in filozofov. Niklas Rådström nas v monologu Smrtno resno spomni, da je življenje krhki čudež, da je največji čudež, da smo sploh nastali, da smo se rodili in preživeli do te točke, ko poslušamo njegovo pripoved. In če je po eni strani življenje krhko, je tudi neverjetno vztrajno, o čemer se lahko prepričamo v naravi, saj življenje vzklije tudi v najbolj nemogočih pogojih. Ob bohotnosti in kljubovalnosti življenja lahko navsezadnje tudi smrt percipiramo kot čudež.

K čudenju pa Niklas Rådström doda še domišljijo oziroma igrivost in humor, tudi zato je ta pripoved postavljena v gledališče, ki zlije vse te omenjene pojme v celovito in enkratno človeško izkušnjo.

Povezava: PDF Gledališkega lista

Niklas Rådström, MGL, Boris Ostan, Smrtno resno

Povezani dogodki

Ira Ratej, 15. 10. 2014
Neugnani Jaroslav Hašek
Ira Ratej, 16. 12. 2021
Prizori iz družinskega življenja