»Ker jaz sem požrl mamo in očeta
in zdaj sem gospodar planeta.
Vse se vrti okrog moje osi. Težnosti za mene več ni.
Vleče me na vse strani.
Jaz sem angel, ki je spočet iz zveri.« (Andrej Rozman Roza: Baal)
1. Baal protidrama
Baal Andreja Rozmana Roze je nastal kot odziv na Brechtovo mladostno delo z enakim naslovom, prvo celovečerno dramo, ki jo je nemški modernistični dramatik napisal. Zanimivo v tem kontekstu je, da je tudi Brecht svojega Baala ustvaril kot odziv na drugo, tuje dramsko besedilo, kot protidramo (nem. Gegenstück). Zgodovina književnosti nas namreč uči, da je mladi Brecht, še študent na univerzi v Münchnu, v poletnem semestru leta 1918 v okviru gledališkega seminarja pri Arturju Kutscherju predstavil referat o romanu Začetek (Der Anfang) svojega nekaj starejšega kolega Hannsa Johsta (Brecht je rojen leta 1898, Johst pa 1890). Brecht je ostro napadel ne samo omenjeni roman, temveč tudi novo dramo istega avtorja z naslovom Osamljeni: Propad človeka (Der Einsame: Ein Menschenuntergang), ki je takrat doživela praizvedbo in bila natisnjena. Kritika v seminarju mu ni bila dovolj, zato je kot odziv kmalu začel pisati svoje dramsko delo in je Kutscherju že julija leta 1918, ob koncu semestra, predal dokončano besedilo.
Johstova drama, ki skozi ekspresionistično matrico raziskuje »tragedijo genija«, tematizira življenje nemškega pesnika Christiana Dietricha Grabbeja (1801–1836) in velja za pomembno Johstovo dramsko delo. Manj bleščeče pa je nadaljevanje Johstovega življenjepisa: književnik je postal goreč podpornik nacistične ideologije in režima ter je začel pisati igre, ki so jih izvajali na Hitlerjevih rojstnih dnevih, iz društva književnikov, ki mu je predsedoval, pa je nagnal judovske pisatelje. Imeli so ga za enega najpomembnejših umetnikov rajha, med drugim so ga odlikovali z esesovskim prstanom z mrtvaško glavo. Je tudi avtor znanega stavka "Ko slišim besedo kultura, sprostim varovalko na svojem browningu," ki je bil izrečen v neki njegovi drami, pozneje pa so ga pripisovali različnim nacističnim veljakom, Göringu, Himmlerju in Goebbelsu. Po vojni, leta 1949, je bil obsojen na tri leta in pol zapora. Ko se je vrnil na prostost, so mu prepovedali javno književno delovati; pod psevdonimom Odemar Oderich je smel objavljati samo pesmi v reviji Pametna gospodinja (Die kluge Hausfrau), ki jo je izdajala nemška veriga supermarketov Edeka.
Brecht pa se je še naprej ukvarjal z Baalom in leta 1919, po prvi različici Bobnov v noči, napisal drugo verzijo, v kateri se je skušal oddaljiti od Johstove predloge, že konec leta 1919 in v začetku leta 1920 pa se je posvetil tretji, za kar ga je motiviral neuspeh drame pri založnikih in v gledališčih. O novih posegih v tkivo svojega besedila je pozneje kritično pisal v dnevniku, češ da je delu odvzel drznost in svobodo, da je postalo »papirnato, akademsko, gladko, obrito, oblečeno v kopalke«1. Konec leta 1925 je zato nastala četrta različica Baala, potem je sledil dolg premor, nato pa še peta, zadnja, ki jo je napisal leta 1954 in jo v Nemčiji v glavnem uporabljajo za objave, posledično pa tudi za številne prevode.
2. Baal prodrama
Delo, ki ga je Bertolt Brecht ustvaril kot protidramo, je Andrej Rozman Roza znova napisal kot prodramo. Brecht je čutil potrebo, da je z besedilom napadel Johsta, Roza pa je z Brechtom stopil v zaigran dialog. V njegovem Baalu ne naletimo na nasprotovanje izvirniku, njegov Baal prevzema dramske osebe, odnose, situacije in celo misli iz Brechtove drame ter jih umešča v naš čas in naše okolje. Tako smo dobili besedilo, ki ga beremo zrcalno z Brechtovim, hkrati pa gre za avtentično, jezikovno virtuozno gradivo, v katerem lahko uživamo tudi brez predznanja o besedilnih predhodnikih. Pobuda, da naročimo dramo pri sodobnem slovenskem književniku, nam je prinesla novo vrednost, pri tem pa se je znova potrdila vrednost izvirnega Baala. Pomembno je pripomniti, da za tem delom stoji Brecht, ki se še ni dramaturško-poetološko niti ideološko oblikoval. To še ni Brecht marksist niti Brecht ustanovitelj epskega gledališča. V Baalu se zdi narobe iskati dramo, ki »prevzgaja družbeno zavest« ali »navdaja z začudenjem«. Kljub poznejšim dodelavam je Baal v svojem bistvu uporniška, drzna, mladostna drama, ki napada »moralnost« in »politično korektnost«, pri tem pa skuša zaznati, kaj bi lahko bilo na drugi strani in išče lastni dramski glas. Brechtov Baal je pesnik, potopljen v iskanje ekstatičnosti, ironičen do onstranskega, niti najmanj empatičen do bližnjih, če mu je sploh kdo blizu. Ženske mu služijo le za to, da bi nahranil svoje nagone, potem pa jih objestno zavrže (»Razsipen sem z belimi telesi!«2 brezbrižno pravi o sebi) v iskanju nadaljnje zadovoljitve hrepenenja, ki ga ni mogoče potešiti, vsaj ne na ta način (»Ko se pulzija dokoplje do svojega objekta, nekako izkusi, da ravno to ni tisto, kar jo zadovolji,«3 piše Lacan). Ne čuti odgovornosti, vest ga kdaj morda celo spomni, da je naredil nekaj slabega, vendar gre naprej, ne da bi se spremenil. Za seboj pušča opustošenje, pri tem pa se ne ozira na posledice svojega ravnanja: utopljena Johanna, noseča, zapuščena Sophie (ob otrocih »dobi tremo«), ubiti Ekart. Vertikala takih besedil, v središču katerih so podobe odpadnikov, izobčencev, destruktivcev, morilcev, je malce neotipljiva. Te drame seveda ne poveličujejo zločinov posameznikov, temveč prej govorijo o tistem in tistih okrog njih, o buržoazni ali kapitalistični družbi in, kakor antične tragedije, kažejo »zaprepadeno podzavestno človeštva«. Sam Brecht je v obrambo drame pred napadi, češ da gre za »glorifikacijo egoizma«, rekel, da je Baal »asocialen (asozial) v asocialni družbi«,4 verjetno pa nam sporoča, da njegov lik ni niti slabši niti boljši od družbe, ki ga je ustvarila.
Baal je nedvomno vplivna drama, čeprav avtor šele artikulira svojo metodo in političnost; njeni odbleski so vidni tudi v Robertu Zuccu Bernard-Marie Koltèsa in v Adamu Geistu Dee Loher ter v številnih drugih besedilih. Baal je hkrati samoljuben in brezčuten, krut in odbijajoč, pa tudi pronicljiv, duhovit, introspektiven. Dno in vrhunci so zanj lahko zgoraj in spodaj; ko običajno gibanje sveta postavi na glavo, preverja ustaljeno, išče meje dovoljenega, kakor da bi skušal preluknjati opno, od znotraj in od zunaj, ter »priti do oblakov« in še naprej. Zaradi romantike, ki je vpisana vanje, so taki antijunaki privlačni, njihov anarhizem pa zapeljiv. Nosi nas pikareskna dramaturgija in tudi sami potujemo z njimi, ne glede na to, da je ta pot tlakovana s temo in vprašanji brez odgovorov. »Včasih mojster Baal katero stvar razbije da bi si ogledal, kaj se skriva v njej. Žal mu je za hip, potem spet norce brije váruje ga zvezda, vodi ga naprej.«5 Andrej Rozman Roza Baala torej ne piše Brechtu navkljub, temveč gre po njegovih stopinjah. Kje pa so glavne razlike? Najverjetneje v tem, da se je anarhist z začetka 20. stoletja spremenil v neulovljiv prah, pred nami pa je ciničen infantilnež, narcis 21. stoletja. »Kdor hoče prežvet ta zajeban svet, mora verjet vase in v svoj red.«6
3. Od anarhista do narcisa
Le nekaj let preden je Brecht napisal prvega Baala, je Freud objavil svoje ključno delo o narcizmu: O narcizmu: uvod (Zur Einführung des Narzißmus, 1914), v katerem je odpor pacientov, ki trpijo zaradi narcističnih nevroz, opisal kot »kamnit zid«, ki ga ni mogoče premagati, ker se pacienti od analitika odvrnejo brez sovraštva, vendar z ravnodušnostjo. Freud je ugotovil, da na narcizem lahko gledamo kot na »libidinalno komponento v egoizmu nagona po samoohranitvi«,7 kakršno bi lahko našli v vsakem človeku. Zanimiva je omemba zidu, saj bomo nanj naleteli tudi pri Rozi:
»Da nam živlenje s čim manj muke teče
in nas tko vest kot karkol druzga čim manj peče,
si mormo zgradit
visok obrambni zid,
se zapret v svoj grad in varovat zaklad iz svojih najlubših razvad.«8
Heinz Kohut pa pravi, da je pri narcističnih osebnostih, ravno tako kot pri paranoikih, takrat ko se imajo povsem v oblasti in so v službi najmočnejših čustev, »sposobnost presojanja ne samo neokrnjena, temveč celo izostrena«,9 v Baalovih lastnostih in ravnanju pa z lahkoto prepoznamo še marsikaj, kar so o narcizmu zapisali številni drugi avtorji, kakor na primer Otto F. Kernberg ali Jacques Lacan. Seveda bi bilo zvesti Baala na to komponento preveč enostransko, pa tudi sicer pred nami ni pacient, temveč dramska oseba.
Kljub temu pa je podobnosti preveč, da jih ne bi imeli za povedne. Kako na primer v Kernbergovi trditvi, da osebe z narcistično motnjo doživljajo močno zavist, ko vidijo, da ima kdo kaj, česar one nimajo, ne bi prepoznali morebitnega povoda za Baalov končni napad na prijatelja Ekarta?
Pascal Bruckner se sprašuje: »Kako uživati v neodvisnosti, pri tem pa se izogibati dolžnosti? Z dvema izgovoroma, infantilnostjo in viktimizacijo (kultom žrtve), tema boleznima sedanjosti. [...] Načelo užitka, to je hotenje, da delamo samo po svoji glavi, povzdignjeno do absolutne norme, nas šibi in se izrodi v povprečni hedonizem, v fatalizem. Manj nasprotuje načelu resničnosti kakor načelu svobode, sposobnosti, da se ne podvržemo danemu redu, da se z njim ne sprijaznimo. Ko vrhovna oblast kapric nima omejitev, ne spreminja v prah samo načela drugačnosti, temveč oslabi tudi temelje subjekta. Ali, z drugimi besedami, nekakšen razuzdan individualizem je načelno v nasprotju celo sam s seboj in pripravlja podlago za lasten poraz.«10 V tem smislu velik vtis naredijo Rozovi prizori z Mamo, v katerih se Baal pesnik kaže kot Baal smrkavec, sicer res nadarjen, vendar razvajen. »BAAL: Mama, pomir se in ne skrb, / ne boš me imela ti na grb. [...] MAMA: Oh, Baal, ti boš do smrti sanjač, / ker ne znaš ločit resničnosti od igrač.«11
4. »... bi se po mojem moral dat prit do nebes ...«
Baal narcis, osvobojen revolucionarnega naboja svojega sto let starejšega predhodnika, tava po sodobnem svetu, Rozman pa njegovo tavanje uporabi za to, da bi odkril vrsto anomalij današnje Slovenije, in ne samo Slovenije. Tako se pred nami epizodno nizajo neskrupulozni poslovni ljudje, blazirani konservativni akademiki, psevdoliberalci, fašistoidni domoljubi, dilerji, švercarji z imigranti in prostitutkami, župniki pedofili, lokalni frajerji, pripravljeni navaliti na begunce, ki so se pojavili »na njihovi strani meje« ... Po tisti dobro znani metafori o kamnu, vrženem v vodo, je Baal kamen, voda, ki jo je razburkal, pa je družba, onesnažena z mnogočim. Roza pri tem ne moralizira niti ne obupuje, Roza se zafrkava. Ne z Brechtom, kot smo že rekli, temveč s problemi svojega družbenega vsakdana. V tem humorju je nekakšna »češkost«, toplina, melanholija in blagost. Njegova drama ni sarkastična niti posmehljiva. Roza je pesnik, kakor sta Brecht in Baal, in napisal je dramo v verzih, poetično in navdihnjeno, ki se živo odziva na družbeni kontekst. Omenjeno vertikalo bi torej verjetno morali iskati v avtorjevi veri v to, da je književnost pomembna, še vedno, in sicer ne kot sredstvo za prevzgojo, prej kot prostor mogoče vzporedne lepote, raznovrstnih razlag, dialoga, svobode, v gledališču pa tudi užitka ob igranju, govorjenju, poslušanju.
Brecht v Baalu pogosto – tudi v uvodnih opisih prizorišč, ki so sicer zelo jedrnati – omenja oblake in nebo (»gledata v nebo«, »oblačno nebo«; »BAAL: Srce je divje kot nočni oblak / in hrepeni brez miru! / Razširilo bi se do konca neba / vendar ne ve, čemu! / Oblak ali veter, samotna oba!«12), zvezde (»BAAL: Če ponoči ležiš v travi z vsemi štirimi od sebe, opaziš, da je zemlja okrogla in da letimo in da na zvezdah živijo komarji, ki imajo parazite. JOHANNES: Se razumeš na astonomijo? BAAL: Ne.«13), zrak (»GOUGOU: Tako je kot trepetavi zrak v poletnem večeru, sonce.«14), veter (»BAAL: Vroči veter mi vihra s hlačami krog stegen in pod koleni.«15) ... Tako priklicevanje elementov je dokaz hrepenenja po lahkotnosti, bistrini, osvoboditvi, najverjetneje tudi po iskanju absolutnega. To je prevzel Rozman, saj svojo dramo konča s prizorom z drvarji, ki jih izčrpani, preganjani, slabotni, umirajoči Baal prosi za pomoč. Človek, ki se je zdel samozadosten, v tem prizoru pravi: »Sam tega sm kriv, da sm biu živ. / Ni lahko bit človk.« In prosi: »Dej, vsaj ti z mano ostan, / da ne bom sam, / k bom šou na drugo stran.«16 Vendar pa drvarji odidejo, sočutja ni. Ostane samo pogled navzgor, k vrhovom krošenj: »Ampak s krošenj dreves / bi se po mojem moral dat prit do nebes.«17
V teh sklepnih verzih v oči padeta dve besedi: po mojem. Videti je, da Baal, čeprav zlomljen, do konca ostane individualist. Zaljubljen v svojo zvezdo, kakor piše Brecht, ker drugih zvezd ni. Po tej repliki pa je slišati le hrup motornih žag in padanje dreves.
Prevedla: Sonja Dolžan
1 Bertolt Brecht, Dramski tekstovi III, Zagreb: Cekade, 1989.
2 Prav tam [v slovenščino je prevedena druga inačica besedila kot v hrvaščino, zato te replike v njej ni, op. ur.].
3 Jacques Lacan, Četiri temeljna pojma psihoanalize, Zagreb: ITRO „Naprijed“, 1986 [sl. prevod Rastko Močnik, Zoja Skušek, Slavoj Žižek, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, Ljubljana: Analecta, 1996, str. 155].
4 Ronald Gray, Brecht: The Dramatist, Cambridge: Cambridge University Press, 1976.
5 Koral o velikom Baalu, v: B. Brecht, Dramski tekstovi III [sl. prevod Lado Kralj, »Koral o velikem Baalu«, v: Bertolt Brecht, Šest iger, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1993].
6 Andrej Rozman Roza, Baal.
7 Sigmund Freud, On Narcissism: An Introduction, London: Routledge, 2018.
8 Rozman, navedeno delo.
9 Heinz Kohut, The Analysis of the Self: A Systematic Approach to the Psychoanalytic Treatment of Narcissistic Personality Disorders, New York: International Universities Press, 1971.
10 Pascal Bruckner, Napast nedužnosti, Zagreb: Nakladni zavod Matice hrvatske, 1997.
11 Rozman, navedeno delo.
12 Bertolt Brecht, Baal, prevedel Lado Kralj, v: Šest iger, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993.
13 Prav tam.
14 Prav tam.
15 Prav tam.
16 Rozman, navedeno delo.
17 Prav tam.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)