Oliver Frljić se v avtorskem projektu z naslovom Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! radikalno loteva ljubezni in sovraštva do gledališča, spleta norosti in bolečine, ki se mu skupaj prepustijo tisti na odru in tisti v dvorani. Okvir za to preizpraševanje meja umetniške in civilne svobode so fragmenti zgodbe o razpadu Jugoslavije, simbolni prostor, v katerega se naseljujejo igralke in igralci z dilemami, s katerimi se srečujemo vsi, a si pred njimi pogosto zatiskamo ušesa in zastiramo oči.
Po besedah režiserja skuša predstava »skozi inflacijo smrti, skozi nenehno ponavljanje neponovljivega poudariti gledališki mehanizem, ki vedno ostaja reprezentacija določene zunanje resničnosti. S kompulzivnimi poskusi inscenacije kolektivne smrti izziva gledališko reprezentacijo smrti, pa tudi samo idejo gledališke reprezentacije. Ponavljanja smrti, ki se na odru pojavljajo v skoraj pravilnih intervalih in po katerih izvajalci 'oživijo', razkrije zastoj gledaliških reprezentacijskih mehanizmov. Prav ti mehanizmi za proizvodnjo fikcije, ki najpogosteje ostajajo skriti, izrinejo vsakršen vsebinsko-tematski okvir in tako ostanejo edini vidni.«
